XXXVIII Ni sram, prvaki, strašne vas ubožnosti? Vi, ki samí se stavite najviše, povejte mi, kedo iz vaše hiše zasvetil nam se je v posebni zmožnosti? In vendar ímate dovolj priložnosti; poskusi eden naj, do danes ní še: pošteno pesem, v prozi naj kaj spiše; ne kažite se vedno v bosonožnosti; Iz svojega nam dajte kaj peresa, kaj takega, da bode sad kreposti; do zdaj še nismo videli ničesa: ni dela, kjer potreba je modrosti; ni verza, ki ne žalil bi ušesa, ni spisa strokovnjaške učenosti!