ker (701-800)

IV. Bundo,	ker	zunaj kaže minus tri, in to debelo, divje vlečem	A
Spet rdeča. Siknem: bravo! in,	ker	že obstojim, se spomnim dnevov, ko stal, kot	A
nič, kar naj prši!) grem in nazaj pogledam,	ker	se zdi, da vedno me sprašuje: »Kam pa greš?	A
oklestil. In kocke, ob katerih se spotikaš,	ker,	zvite, zlonamerno ven štrlijo, se kljub vsemú	A
na Lavi jutro naredi pobašem torbo (s kapo;	ker	je mraz, čeprav prav nenavaden za ta čas), bundo	A
mraz, čeprav prav nenavaden za ta čas), bundo (	ker	zunaj kaže minus tri) in grem po nosu Dečkove	A
kakšnih čudnih postmodernih dram, zato pač,	ker	bi ne imel izbire. Tako pa si lahko krancljam	A
ptice: enkrat na leto pridejo na obisk; čez dan,	ker	so prefrigane lisice, in sobo spremenijo v obelisk	A
vem, če bi ga vzel kak menedžer, si odgovorim,	ker	bil bi slaba fama. Vtem pride z vrečko (z Radensko	A
svojstven tip, našpičen kakor sova. Dere se,	ker	ima težave s sluhom. »Slišim zanič!« razlaga	A
govori, »naj sluh kar šepa!« »Sem sem prišel,	ker	ne trpim prometa!« doda, ko v kuhinji razlaga	A
je prav poseben. Mini Zoki sva ga imenovala,	ker	spominja po fizionomiji na Predina, le da je	A
Spet en cin. Posnetek fuč,	ker	se preveč režimo. A oče ne odneha.	A
in nas poskuša malo umiríti. Nataša brunda,	ker	ne sme kaditi. Oče nestrpno »dajte mir!« ponavlja	A
Bog, naš tati je purana spekel in ga zažgal,	ker	vmes je moral it po mene v šolo. - Bog se	A
XIV. Sem se prebujal v jutra brez očeta	ker	ni dovolj pozoren bil na skalo, čeprav je hribolazil	A
ki ga opisujem; Polule so ime dobile zato,	ker	naj bi bilo od tam do Celja peš natančno pol	A
njej izmislil precej grozljivo usodo tega moža.	Ker	je zdaj pač najboljši trenutek za to, jo tule	A
postaul in najprej sm gle′u v zahodno smir, a	ker	Savija tječe duol prok Laškm, so rjekl jen večir	A
pečejo pomfrit; z lastnikom sva dobra znanca,	ker	sem tam ogromno pojedel; Sonetni venec 4.	A
Grižami pri Žalcu; zanimiva mi je bila zato,	ker	zvonik stoji ločeno; MATEJ KRAJNC rojen l	A
bi padla. Zdaj mi visoko žvižga krog oken,	ker	ve, da žvižganja nočem. »Porednež, ej, preglasim	A
pozdrav in nihče ne gre z menoj. Saj ne more,	ker	vsi nekam gredo, jaz pa ne grem nikamor, samo	A
nesreči ali iz nuje, kakor pozimi oblečem plašč,	ker	mi je mraz. Zato ne vprašuj, česa želim minil	A
volji krojijo življenje. Blagor prevzetnim,	ker	mislijo, da je jutri odvisen od njih. Blagor	A
sedmino.« Pa ji je nekdo prinesel rož kar tako,	ker	je zunaj pomlad. Njene oči so kot plamen človeku	A
nadloga vseh nadlog, to hudo je najhuje, da,	ker	sem reven, ker ubog, me ljudstvo zaničuje	A
nadlog, to hudo je najhuje, da, ker sem reven,	ker	ubog, me ljudstvo zaničuje. Kdor kruha ubranega	A
Jefte, in tvoj rod! Slaví te Izrael vesel,	ker	sveti dom si mu otel; do meje ti naproti vreje	A
obesi mehko gnezdo; prazen je le moj, edin,	ker	nesreče jaz sem sin, rojen pod nezgodno zvezdo	A
ur zopet togovalo, togovalo, bridko žalovalo,	ker	se ž njo zediniti ni moglo. Vendar ni ljubezni	A
bridkosti luni. Ona se ljubezni verne usmili,	ker	skleniti z dragim se ne more, solze za vzdihljáje	A
to mož je storiti dolžan! Na delo tedaj,	ker	resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi	A
skrbnó okrog ga ogradim, da več ne bo teptan. In	ker	pomnika ni grobnik postavil na nasip, jaz živ	A
tujcu v last prišel, on stara slova je izbrisal,	ker	njih modrosti ni umel, ter črte svoje je narisal	A
ljubil te srčnó, kako bi jaz ti pel glasnó! A	ker	nikdó ne šteje te, ker ves te svet tepta z nogami	A
ker nikdó ne šteje te, . / . / stran 79 . /	ker	ves te svet tepta z nogami, jaz ljubim tem srčneje	A
Krvavo poljé, brezmejno gorjé rodilo si ti!	Ker	lilo si ti, ker pilo si ti potoke krvi. Oh tisoč	A
brezmejno gorjé rodilo si ti! Ker lilo si ti,	ker	pilo si ti potoke krvi. Oh tisoč bo src in tisoč	A
ki na spoznanju rase, vse grenkosti prekosi,	ker	s krvjo se srčno pase, v korenini mir mori.	A
ti. In skor da bi se smeh polotil bil obeh,	ker	razumela sva, kaj misliva oba. Jetnik Kaj	A
Al sem ti še znanec, Sorško polje?	Ker	dolgo se nisva videla že; in jaz sem spremenil	A
nosim srce prazno, nič na svetu me ne mika, in	ker	tak sem, ni mi dano, da bi pela pevska žila	A
. / Pred odhodom Žalost mene premaguje,	ker	zapustil bom svoj dom, šel bom daleč v kraje	A
sva posuta. Pripela se bova na nebesni obok,	ker	svet postaja megleni nasad.Do tu, od tu dalje	A
Kaj se vznemirjate Kaj se vznemirjate?	Ker	se je pokvarila ura? Sonce zahaja.	A
. / . / stran 43 . / Kaj se vznemirjate,	ker	zahaja sonce? Ves svet naj gre k vragu!	A
zasledujete, gospod, bi radi hrabrostno svetinjo,	ker	ste me ujeli »Nevarnega«? Človek je vedno jezen	A
Kristus, pridi med nas teptane, ki Tebe teptamo,	ker	jih ubijamo, naše lastne krvnike. Ali povej	A
ost ‒ in ljubijo Krista, . / . / stran 84 . /	ker	vedo: Edino, On je pravičen.‒‒	A
O, vedel sem.	Ker	samo to mi je dano, da se nad strehami trudnega	A
razseva svoj sij na človeka. Naj bo, kakor je,	ker,	kakor je, vedno je on s človeškim obrazom.	A
Bodi svetilka, če ni ti mogoče biti človek;	ker	težko je biti človek. Človek ima samo dve roki	A
brat; nikdo, te ne ljubi več, nikdo ne žaluje,	ker	si ponižan. Zakaj umiraš na belem stopnišču	A
kaos. . / . / stran 150 . / Pesem iz kaosa	Ker	živimo v kaosu, si želimo samote. Demonstracije	A
On pa vidi našo praznoto in nas bo rešil.	Ker	živimo v kaosu, si želimo samote. Jesen Zeleni	A
val tihe sinjine nosi čez gore rahlo zvezde)	ker	mi je tesnó: okoli mene se lesketajo mrliči	A
mladi bratje brez oči! In streljam na pomoč,	ker	se mi vedno zdi, da gori vse okoli mene, okoli	A
tišina je kakor žalost. Nisem več žalosten,	ker	ne mislim nase. O dogmatiki O dogmatiki, o doktrina	A
brezbrižne, da nas napraviš hlapce ponižne uporne,	ker	smo prekrižanih rok gledali padanje šib po nas	A
svojo križevo pot in vendar noče oditi od tod,	ker	hoče, da pade nova zarja, ker hoče, da ozdravlja	A
oditi od tod, ker hoče, da pade nova zarja,	ker	hoče, da ozdravlja s pogledi. Pred bariero Povej	A
končala, in kdor kraljuje danes, je v zatonu,	ker	pomendrana množica bo vstala. In kar biló zatrto	A
bi rev′ca sama smela, pa mi mam′ca branijo,	ker	imaš premajhno kajžico.« Kajžica res ni velika	A
gumbič zlat. »Ná, rožmarinček, fantič moj,	ker	ljubim te srčno ... «	A
gori, mi pa mesec sveti; mene pa srce boli,	ker	moram tu sedeti. Kdor je truden, naj gre spat	A
Dekle, zakaj tak′ žalostno povešaš mi oči? »	Ker	usahnil mi je rožmarin in nagelj se suši.«	A
Sladko vince ... Konjički škrebljajo,	ker	voz′jo težko, ker vince peljajo, k′ je močno	A
vince ... Konjički škrebljajo, ker voz′jo težko,	ker	vince peljajo, k′ je močno sladko. Sladko vince	A
nikol′ več ne bo. Očka in mamka pa jokata se,	ker	vidita fante preoblečene vse. Preoblečeni so	A
zdaj jagra več ne bo! Volk je pa zatulil,	ker	je pogreb zamudil, hojli! hojlo! zdaj jagra	A
Punkeljček vezala bom, milo se jokala bom,	ker	te ne bodo videle več moje oči. Kadar boš nazaj	A
Punkeljček razvezala bom, sladko se smejala bom,	ker	te bodo videle spet moje oči. Kaj boš, kaj	A
in več ne poskušaj čez Sav′co v vas hodit′,	ker	plavat′ ne znaš! Fantič premladi, ne vdaj se	A
ljubila Kako bom ljubila, k′ me srček boli,	ker	ta lanski moj fantič pozabljen še ni. Pozabljen	A
čez plan. Zvonovi, zvonite, na delo budite,	ker	naše življenje le kratek je dan. Kdor hoče živeti	A
zjutraj se jaz prebudim, prav žalostno se držim,	ker	moram od ljubice preč, ne bom je videl več.	A
Jav ... Večkrat se krega, goni me stran,	ker	ne zaslužim tudi postran′. Jav ... Revež, si revež	A
Juhej ... Pa	ker	je res tak lep soldat, bo z mano drev′ šel v	A
pozdravljena Majol′ka, bod′ pozdravljena,	ker	z vincem si pripravljena. Majol′ka, majol′ka	A
pisana, od znotraj z vincem štrihana. Majol′ka ...	Ker	vince radi imamo, majol′čico štimamo. Majol	A
ne prodamo Mi, Slovenci, vinca ne prodamo,	ker	ga sami dobro piti znamo; vkup se snidemo, vince	A
dvajset let. Cela žlahta mi jo brani, ja, ja,	ker	je revnega stanu. Naj bo revna al′ bogata, ja	A
Moja kosa je križavna Moja kosa je križavna,	ker	ne reže mi nič več, moja dekle je kujavna, ker	A
ker ne reže mi nič več, moja dekle je kujavna,	ker	ne poje mi nič več. Dobre kose, mrzle rose,	A
danes grem od tebe preč, . / . / stran 196 . /	ker	od jutra do večera se ne bova vid′la več. Dobre	A
maram, če nima možgan, saj kruha ne stradam,	ker	nisem cigan. Preuboge ne maram, brez cvenka	A
. / . / stran 203 . / Prestare ne maram,	ker	kača je kač, saj nočem zgubiti prezgodaj še	A
me srce boli! Mrzel veter tebe žene, pojdi,	ker	te veseli. Nad vasjo je čredo pasla Nad vasjo	A
levo tri, na desno tri. Očetu hudo se zameri,	ker	živel je po stari veri, pa fantu šest klofut	A
ne bodem vstajala, ne bom s teboj pohajala,	ker	vsaka noč ima svojo moč, oj, fantič, lahko noč	A
/ A mam′ca prav′jo: »Nič ne dam, tidreja ...	ker	majhnih še zadost′ imam.« Tidreja ...	A
Mile ptice po dolinah in planinah se bude,	ker	so čule pesem mojo, vsaka svojo žvrgole. Ribam	A
gredo. Kako bom jaz sama ležala, oja, ležala,	ker	fanta navajena sem. So fantje se z vojske vrnili	A
poznajo, da vinski sem brat, me birti štimajo,	ker	pijem ga rad. Pozimi pa rožice ne cveto Pozimi	A
Prav luštno je polet′, ko sliš′mo ptičke pet′,	ker	one nas uče, kak moramo živet′. Pa moje ženke	A
ljubezni domačije noben naj vam ne vsmrti strup;	ker	zdaj vas kakor nas, jo srčno branit′ kliče čas	A
kozarce záse vzdignimo, ki smo zato se zbrat′li,	ker	dobro v srcu mislimo; dokaj dni naj živi vsak	A
d′narja, nej blaga, nej d′narja, nej blaga ‒	ker	vse ze vince da. (Refren:) Vre, vre, vre,	A
žlahtne rožice. Žalostno tudi je moje srce,	ker	moram zapustiti prijat′le, znance vse. Kaj mi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani