glas (301-400)

reg, kvak, kvak. »Živi ženin naš z nevesto!«	glas	povzdigne krakov svak; zagrmi jih kakih dvesto	A
čas hodil k ljubci v vas, ji prepeval prav na	glas.	Rožice je vse zadavla, ptičke v druge kraje	A
devojčica ti?« »Rada čujem, rada slišim vsake ptice	glas:	oj slaviček, drobni ptiček, tebe pa najrajš	A
glavo, nevidna roka vodi mi pero. Neslišni	glas	skrivnosti mi pove, resnice prave razodene mi	A
gluhi, mimo smo drveli, poj, naj nas zazebe	glas,	samo ne molči, poj zdaj, ker zgodba v tebi pesni	A
Na vratu čutim dih, med prsmi teče pot, tvoj	glas	globok in tih, zazebe me povsod. Spet roka vodi	A
porojena, kot sonce predstavi in se mu zasmeje na	glas.	PRIHAJAJOČA LJUBEZEN Skrivaj, kipeča, nepoznana	A
VENDAR 23 ŽELJA 24 SI ERIKOV UČENEC? 25 ODVEČNI	GLAS	26 IZBIRA 27 LJUBEZEN DO TEBE 28 NAJINA USODA	A
nasmeh in pogled še ujamem, . / . / stran 19 . /	glas	izreklih besed pa že se gubi globoko v mrak	A
šest ogledal. . / . / stran 26 . / ODVEČNI	GLAS	Želela sem, da zima bi bila za nami, da mir	A
Pomlad me mami. A	glas	od tam me zopet vabi. Zaslišim ga celo v njem	A
Neguje trn me, osat kot prej? Vse, kar drhti:	glas,	duh, v pogleskem glaju, se hrzajoč ponuja mu	A
In bežim s perutjo plašča. Čigav me	glas	gorečega pretresa? Me pelje angel skoz Ginungagap	A
Prihajajo kot bog skoz grom in blisk. So eni	glas	in drugi dolge strele. V nebo in do pekla se	A
zvezde me spodbujajo, postajam en sam pojoč	glas,	prijatelji mu tiho pritegujejo. Vse pomembnosti	A
Spali smo še, ko me je zbudil osorni očetov	glas	iz hiše, kjer se je razgovarjal ali pravzaprav	A
osveščati, včasih je pogledal okrog sebe in na	glas	cmokal. Dali smo mu piti pinjenega mleka, na	A
svojih številnih sorodnikih, da se je raznesel	glas	o dogodkih v njeni družini, in je zato opravičeno	A
navadna puhlica, prazen izraz starih predsodkov.«	Glas	mu je drhtel, oči so žarele. »Ne vem prav, dragi	A
Tako, zdaj pa moram na zrak!«	Glas	je gospodu drhtel, odhajal je z negotovim korakom	A
Obe starejši ženski sta začeli javkati na ves	glas,	da nočni ajer (zrak) škodi vsakomur, kaj šele	A
in lahkoživega življenja, ko se je raznesel	glas,	da je lahkomiselnega tovariša zadela huda bolezen	A
Vredna svojega imena,« sem mislil pri sebi, na	glas	sem pa rekel: »Katera je letošnja pomlad v vašem	A
mleko in name; vzdigovalo se ji je in kolcalo na	glas.	»Mižite in mirno dihajte!	A
In hipoma je Drozeg resen. Srep mu je pogled,	glas	poveljujoč, odločen. »Dobro torej:	A
strogo opazuje in se naenkrat nagne k njej.	Glas	ji je razdražen, da jo vsi pogledajo:	A
ušesih in zastorčki utripljejo nad okni. Njen	glas	zveni iz veže gor, srdit in prepirljiv, a dovolj	A
vrne več na dom, če res dobimo mačeho... Dečkov	glas	se malo trese... Drozeg je debelo presenečen:	A
premog, ki ga kavlji suvajo z voza. Bobneči	glas	neenakomerne kamnite toče.Samo takrat, ko kos	A
primeru takoj zalaja, ko da je vonj sprožil	glas,	ki je bil pripravljen v grlu, takó se Gino bliskovito	A
»Kje stanuješ, sem te vprašal.« In njegov	glas	je globok, kakor da se je nenadoma porodila	A
vso klapo v poboljševalnico.« In govori na	glas,	da bi slišali vsi v hiši za vrati, ki so komaj	A
vzame njegovo dolžnost!« je jezno vzkliknil	glas	gospe Pine spodaj.»Njega in tiste, ki hočejo	A
nabodel meduzo,« je rekel čez hip tenek Ginov	glas	zadaj. »Me-duuu-zo,« je rekel Bruno spredaj	A
Zakaj ne v Jadranskem morju?« To je pojoč Ginov	glas	zadaj. »Ker ne morejo skozi Sueški prekop!«	A
prikima. »Pa ja, oprostite,« je spet rekel	glas	v gruči.»Je prišla za mano in hoče vedeti več	A
« Potem v zadregi molčijo, ker je bil njen	glas	preveč hreščeč. Lojzek jih opazuje.	A
sive čeljusti popolnoma razklenjene in on je na	glas	zajokal in se odtrgal od gruče in stekel proč	A
gneči in Evki se je zazdelo, da pozna tisti	glas.	A takrat je bilo še hujše vpitje okoli hiše in	A
bolj stisnila k Branku. Tedaj je rekel tisti	glas:	»Alo domov!« In je videla, da je njihov papá	A
v temo, ki jo je požrla. In slišati je bilo	glas,	ki se je krohotal, pa kose, ki so čofnili eden	A
kuhinje in so imele njegove copate drugačen	glas	kakor druge dni, ker so bile vse namočene.	A
»Nočem.« Skoraj zasopel je bil njegov	glas.	»Razumeli, da nočem?«	A
in rož in nekaj časa je bil čuti njen močni	glas:	»To je že od sile, tak brdavs!« Čez hip pa,	A
pomakne parnik od pomola in zatrobi. Tak hripav	glas	ima Martha Washington, na kateri je Rikov oče	A
glagol je pravilen. V ušesih mu zveni očetov	glas:	»V slovarju poišči!« Nato: »Jaz sem spisal nalogo	A
nimaš zlati čas vse popoldneve?« je rekel nato	glas	pri tleh in je bil skoraj tovariški. Potem je	A
svojim glasom, zapel vrh zvonika, da bi njegov	glas	udarjal v pobočje Sabotina in bi ga Sabotin	A
poštenost. Zdrave prsi planinca, ki njihov	glas	zmore pretresti prepade pod Montažem in Višem	A
je zarohnel kakor vihar v prepadu in ženski	glas	je bil obenem jok in strašna kletvina.Tedaj	A
večer, ki zdaj lega na pristan. Zaprla je šipe,	glas	iz zvočnika se preliva pod oknom kakor grgranje	A
potihoma vrata in stopila ven. Zdaj je Rudijev	glas	odmeval v veži; tik pred vežo je sedel.Pritihotapila	A
ki jo ima ona v vsem tem. Morda bi bila na	glas	zaihtela, če bi se ne bala ljudi, ki se hripavo	A
je zamolklo rekel Srečko. Zdaj je bil njegov	glas	bolj dober in prizanesljiv.»Ali nisi sam priznal	A
odmevov. In Rezi se tedaj zasuče in zauka in njen	glas	zmede vse odmeve, da razpadajo v globine in	A
»Ne,« je rekel Srečko. Potem je vzdignil	glas,	iz sramu, da so se mu smejali, iz maščevanja	A
odmev vodnikovih besed kakor hitro pretrgan	glas	od mrtvih vstalega pridigarja. Da, čuvaj me	A
kot vodnik molčeči skupini, se v resnici na	glas	pogovarja s svojimi spomini, njegov samogovor	A
brezno niča. Tempo, tempo priganja koleričen	glas,	glasovi za obronkom pa so zmeraj bolj razkačeni	A
od vseh bratovščin, kar jih rodijo verstva.	Glas	iz zvočnika pravi, da je dolgo, zakrivljeno	A
majhnem gumbu, ki je pomešan vanje, vodnikov	glas	navaja, koliko glav je treba ostriči, da dobimo	A
gnečo počasi pomikam proti izhodu; njegov mirni	glas	pa mi zvesto sledi, čeprav je on še zmeraj ob	A
preriti do vrat, ker zdaj me množica moti, njegov	glas	me moti, a ko se skozi gruče pretisnem do odprtine	A
treznemu opazovanju. Poprej je v gneči ženski	glas	vprašal: Qu′est ce que c′est ça?Moški glas	A
glas vprašal: Qu′est ce que c′est ça? Moški	glas	je odgovoril: Le four.Zatem je prejšnji ženski	A
odgovoril: Le four. Zatem je prejšnji ženski	glas	rekel: Les pauvres.Vsenaokoli so bile postave	A
spremljal votlo in sunkovito brenčanje nebeških os	glas	nepomirljivih ovčjakov. Začelo se je.	A
Münchnu bodo zdaj planili iz postelj! je rekel	glas,	ki je bil buden, čeprav so bile besede zamrmrane	A
pripeljal vina. Takó sem nazadnje res slišal	glas	voza na tihi ulici in še poplesujoča kolesa	A
tudi to cviljenje, ki je zmeraj bolj oddaljen	glas	zarjavelega ražnja. Zato ne morem reči, da sem	A
bil za to pametno misel in da je bil njegov	glas	takó tovariški, najbrž smo ga poprej po krivem	A
molče obsojajo njegovo zemljo, eden obsoja na	glas.	A kdo vé, mogoče je tudi, da je že bil v njegovem	A
pa vijuga bledo rožnatega mesa, ker ujetnikov	glas	ob vratih je še hitro povedal, kakó je Janoš	A
spregovori namesto utišanih jezikov. A njegov	glas	v notranjosti zapora je trezen in resen, mož	A
stopali najde svoj odziv v spominu; seveda je	glas	čisto drugačen, zakaj žokanje lesenih cokel	A
stroji tisočerih nevidnih letal in je bil njihov	glas	prijateljski, a bil je tako oddaljen in sanjski	A
stetoskopom tu in tam, a že je spet donel njegov	glas:	Klar!Es ist vollständig klar!	A
Zdravko je molčal in slišati je bilo samó	glas	njegovih korakov po podu.V noči je odmeval še	A
njegovih korakov po podu. V noči je odmeval še	glas	piščali, ki je bil prišel kakor krik stotisočev	A
za spoznanje odsotne kakor v Dachauu. Šel je	glas,	da se je ukvarjal z glasbo, in najbrž je bilo	A
smrt, ki smo ji priča. V meni se je spet zbudil	glas	vesti, ker sem bil tam zavoljo formalnega pre	A
\/ krik, ki se je vzdignil iz gneče, je bil	glas	lakote in hkrati sreče, zgoščene groze in nerazsodne	A
obešal na kavlje za pečjo, a v barake ni prišel	glas	o tem.Pred webereiem je blokaš preganjal nagca	A
in je tudi on po zgledu nemške šole vzdignil	glas,	ko so naprej in naprej trdili, da so Avstrijci	A
»Da.« A njen	glas	je odsoten, ko da upa, da bo kmalu odšel in	A
časnik. »Skoraj da sem zadremal,« je rekel	glas	onkraj belordeče kupole.»Kaj si rekla, Liliana	A
rekel. »Kaj je, Liliana?« je vprašal zaspan	glas	iz rdečega sodčka. On pa je hitro odšel, ko	A
se odpre sredi barvastih šip in hripav ženski	glas	vpraša: »Gremo gor?«Ne, saj ne bo nič vprašala	A
grize in kljuje v kolenu.« »Luciooo!« zakliče	glas	visoko zgoraj. »Gloda in gloda brez prestanka	A
»Lucioooooo!« zateglo, potem jezno zavpije	glas	zgoraj. Zakaj le se obotavlja?	A
vrata. »Fiorella!« je tedaj zaklical ženski	glas	na stopnicah Takó se je nasmehnila in se izmuznila	A
stojalih in vazah. »Bene, bene,« je rekel	glas	na stopnišču. Takó se je vrnila.	A
povsod so že ugasle luči. ‚Si ti, Pina?’ pravi	glas	na oknu.Si predstavljate?	A
Podgane pa se nič ne zmenijo, da je prišel	glas	novih korakov v njihov zapuščeni hlev.Jeznorito	A
ura?« To je bil na pol drhteč, na pol oster	glas.	Vprašanje nekoga, ki pričakuje določen trenutek	A
kokljo v temnem kotu. V stražnici veriži znani	glas	kito besed.Zadušene so in oddaljene, ko da daleč	A
črnogled,« je rekel Maks, da bi slišal svoj	glas.	»Kakor da bi mi bilo žal, da bi bil nečesa kriv	A
»Ej, ti!« To je bil	glas	malega, ki je bil njegov ded sergente, zato	A
tudi iz ihte zaradi te nove možnosti vzdignil	glas.	»Saj.	A
tistih nekaj sto tisočev.« Potem je njegov	glas	iz rezkega na mah postal živčen, skoraj sikajoče	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani