glas (501-600)

In zakaj stoji? „Teci!" zdaj zavpije	glas	čisto blizu in doneče.Zakričala je Nančika,	A
dobro ped, da smo lahko slišali njegov hreščeči	glas.	Nikdar nisem tistega kaplana videl, toda poznam	A
kraja izčrpal svojo modrost, je povzdignil svoj	glas	v nekaj, kar naj bi bilo petje.Po celicah so	A
pesem jetnikov in nad njo je plaval hreščeči	glas	jetniškega kaplana. Zvečer sem se spet	A
»Še blizu ga ni - in ga tudi ne bo! ...« Ta	glas	je zdramil pismonoša. »Bo!« je skoraj	A
njene dokaj grobe, a zdrave šale, pili njen	glas,	njen smeh in njen pogled, ki je bil globok in	A
Vse naše pesmi je pel. In kakšen	glas,	a? Tra‐la‐la‐laaa ...« je skušal zapeti, a ker	A
stradajo. Toda Pettaros je hotel prevpiti njen	glas:	začel je nekaj razlagati o bodočem zadružnem	A
kamna kruha za otroke lačne. Kdaj bo spet	glas	pel vam čez Kras o kamnolomci	A
Pesnik ne spi, jaz se poslavljam s Krasa. Njegov	glas	reže med bore vse huje in huje:	A
uporno pismo Ivana Gradnika. Gradnik bere na	glas	svoje pismo.In kadar ga bodo slišali vsi, kadar	A
slišali vsi, kadar bo vsem do mozga prodrl njegov	glas,	takrat, da, takrat...	A
se je novi dušni pastir pripeljal, je prišel	glas	o njem, zakaj slab glas seže v deveto vas, kakor	A
pripeljal, je prišel glas o njem, zakaj slab	glas	seže v deveto vas, kakor pravi ljudska modrost	A
deveto vas, kakor pravi ljudska modrost. Ta	glas	je bil v našem primeru glas potovke Katre, ki	A
ljudska modrost. Ta glas je bil v našem primeru	glas	potovke Katre, ki je prekupčevala z jajci in	A
prešinila me je nova bolečina in moj lastni	glas	mi je zašepetal: »Sam si kriv, ker si	A
rože. Tako živo je zasanjala o rožah, da je na	glas	pokarala sama sebe: - O ti neumnica	A
čez dvorišče obsojenci. Spoznal sem njihov	glas,	pognal sem se kvišku, se zgrabil za železne	A
To je navaden cigaretni ogorek.« Toda moj	glas	najbrže ni bil ravnodušen, kajti ječar me je	A
bil všeč. Nekateri ljudje imajo lep in močan	glas,	toda posluha imajo manj od grgarskega osla.	A
Opletala je z rokami. Njen	glas	se ni več osladno vlekel, kakor bi ga po krošnjarsko	A
si se spet zagledal?« ga je zdramil materin	glas.	Venček se je zdrznil in pograbil sekiro	A
gozda. Obstal je kakor ukovan: zaslišal je znani	glas,	ki pa ga je zdaj tako prevzel, da so mu skoraj	A
zamaknil v Milico in z vsem telesom poslušal njen	glas.	Milica je prigrabila izpod hrasta, potisnila	A
rožice, pisane in bele ...« Njen	glas	je bil topel in mehak, pa vendar zelo poln in	A
verjetno celo patetično, zakaj zdramil me je lastni	glas.	Pretresljiva in mogočna podoba, ki se je bila	A
- Kje si bil ? - ga bo zdramil njen	glas,	ki bi bil rad svetel in poln, a bo zvenel zamolklo	A
Kaj se to pravi: nemara? - je oče vzdignil	glas.	- Res je, da bo treba vse, kar zdaj neseva v	A
V čumnati, - se je oglasil za njima otroški	glas.	Ozrla sta se.	A
Podzemljič! - ga je zdramil stricev bobneči	glas.	Pob je vzdignil glavo in se ozrl.	A
ko se je po travniku razlil razkričani ženski	glas:	- Češnje! ...	A
raste, - je rekla Brika. Nato je vzdignila	glas:	- Hej!	A
oče, ki je z žlico pokazal proti Kadetki. -	Glas	mora imeti po očetu, ker so vsi Vojnačevi brez	A
mislih kar nenadoma zaslišal razkričani Brikin	glas,	nato pa stričev hudomušni smeh in njegove bobneče	A
nje in jim je pela. In kako je zvenel njen	glas!	Čeprav zdaj ni pela, se mi je vseeno zdelo, da	A
Umrla je ... Njegove besede, njegov	glas,	izraz njegovega obraza in njegov pogled so bili	A
brneči tišini udaril na uho moj lastni zlomljeni	glas.	In tedaj sem začutil, kako se je nekaj s tako	A
Zakaj? - je Trnar nestrpno vzdignil	glas.	- Ti bi rada vse vedela ...	A
Si prinesla? - Sem, - je zazvenel Kadetkin	glas.	- No, pa mu jih daj!	A
Liska moja! - je karajoče zvenel Trnarjev	glas.	- Priljudna si.	A
veleizdajo! - je brigadir zelo ostro vzdignil	glas.	In spet nisem vedel, ali ga je vzdignil zaradi	A
In zaradi mene, - je pokimala. Njen	glas	je zvenel otroško, a vendar ne samo otroško	A
obrnem, nenavadno besedo uporabim, rahlo zvišam	glas	- in že se zamerim.Treba se bo krotiti, treba	A
je poskočil ded. Tudi Strmar je dvignil	glas:	- Andrejc, ne kriči, ker še nisem gluh	A
S temle podpišeš smrt! - je preroško zvišal	glas	in s prstom pokazal na nas otroke, ki smo se	A
U‐sojeno?! ... - je zrasel ded in rezko zvišal	glas.	- Smrkavi pob, ne vtikaj prstov v božjo previdnost	A
- Vem, kaj govorim! - je ded zvišal	glas.	- Moja ura se bliža, - je dodal slovesno.	A
Martin Jakončič naglas, in si je prav tako na	glas	in s posmehom odgovoril:»Tepec, ker kmetje še	A
»Dober človek, krasen človek,« je rekel na	glas.	»In kako pasje življenje ima.	A
vlak ustavil, je Martin Jakončič dvakrat na	glas	prebral napis na postajnem poslopju, si prikimal	A
izhodu. Takrat pa je zaslišal za sabo ženski	glas:	»Hejla, vi možakar, stopite no malo	A
je trdo ponovil Martin. In njegov	glas	je bil tako gospodovalen, da se je zaliti obraz	A
CIRIL KOSMAČ . / se je zasmejal na	glas	in zacepetal s copatami po podu, »da potem te	A
»Čuden patron,« je rekla na	glas,	»taka razcapana starina pa ti brenka na kitaro	A
samo koža ji je nekoliko potemnela in njen	glas	je bil tišji ...	A
je govoril. In otrok se je smejal na ves	glas,	ga grabil s svojimi drobnimi, a že močnimi ročicami	A
počakajte, da vam povem,« je dvignil Cestar	glas.	»Poglejte, takoj po vojni je bilo vse dobro	A
v straniščno cev - in tedaj je spet zaslišal	glas	starega žeparja:Žepar mora biti predvsem kavalir	A
nasprotnika: denarja. In zato je nasilno prekričal	glas	vesti in prepričal samega sebe, da se je treba	A
pripomniti. CIRIL KOSMAČ . / dala prav, samo na	glas	si tega ni upala priznati. »Kakšna pa	A
»Voza,« se je na	glas	zakrohotal pismonoša.»Voza pa ni nobenega.«	A
zebe?« »O ne!« je hitro odkimal, zakaj očetov	glas	je bil tako topel, da mu je na mah pregnal grozotno	A
»Po glasu vendar! Vsak človek ima svoj	glas.	In vsaka žival tudi.	A
zvoka, ne slišiš tistega, kar poje, kar ima svoj	glas,	kakor se reče.Glas pa, vidiš, je nekaj lepega	A
kar poje, kar ima svoj glas, kakor se reče.	Glas	pa, vidiš, je nekaj lepega, nekajčudovitega	A
imeniten je!« rečem in se trudim, da bi moj	glas	zvenel pohvalno.Ker se mi to ne posreči, vstanem	A
prešinila me je nova bolečina in moj lastni	glas	mi je strogo zašepetal: »Sam si kriv	A
dekletcu, ki se je razvijalo v lepotico, da bo	glas	o njeni lepoti šel v deveto vas, temveč so rekli	A
čudno, da ni mogel zganiti jezika, toda njen	glas	je zganil njegovo velikansko telo. Premaknil	A
boš izgubil, bom huda ...« je zaslišal Tilčkin	glas.	Po kolenih se je pomaknil do sončnice, jo pobral	A
se je v kuhinji oglasil Modrijanov vreščeči	glas:	»Ljudje božji, pokličimo gospoda, gospoda	A
Peter je mislil. Skoraj na	glas	je spregovoril: »Ta vijuga, ta črna	A
rožastim predpasnikom nagajivo brisala oči in na	glas	zamijavkala. Župnik ji je požugal in strmečemu	A
ker smo strumno strmeli vanj, je zvišal svoj	glas	in povedal, da je za slovenske barbare sreča	A
V tem trenutku zavrešči Dragaričin hreščeči	glas:	»Drejc! ...	A
prekine izza gruče jasen, prodoren mladeniški	glas.	»Dragič!« radostno klikne Boris in se	A
tem trenutku se zasliši hreščeči Dragaričin	glas:	»Drejc! ...	A
umivati. »Cavaliere!« ga pokliče preplašen	glas.	Bichi vrže glavo kvišku in se sunkovito	A
Stric! ... Stric! ...« prevpije šum veseli ženski	glas.	Sova se sunkovito okrene.	A
Jasno!« pribije Stane in ga udari po ramenu.	Glas	iz ozadja: »Tovariš komisar!	A
krmežljavim pogledom. »Midva pa s tabo!« se v en	glas	oglasita domobranca in jo takoj ubereta za njim	A
daljnogled zajame most in obstane. Stanetov	glas:	»Kdo minira most?«	A
»Kdo minira most?« Komandantov	glas:	»Sova in Drejc.«	A
Radio se oglasi.	Glas	napovedovalca je zelo jasen in celo nekoliko	A
Dvajset minut počitka!« jasno zadoni komandantov	glas.	Gregorčič odpre oči, in z rahlim nasmehom	A
vratih. »Odprite!« se zadere hreščeči Nartejev	glas.	»Vrata so odprta!« mirno, glasno in	A
»Lepo je živeti!« A glej, moj	glas	se mi je zdel nekam čuden, globok in krhek,	A
glasom, ki so mu stare ženice rekle angelski	glas:	»Na‐a nebu je‐e sonce,	A
nanje in stresati zidarsko ogrodje. Njegov	glas	je bil bobneč, kakor bi govoril iz soda, pa	A
»Tantadruj, jaz bom umrl!« je norček zvišal	glas.	»Jaz bom umrl!« je plašno zvišal glas	A
zvišal glas. »Jaz bom umrl!« je plašno zvišal	glas	tudi Enaka Palica. »Pha!	A
krohotom nenadoma zadonel zveneč, nenavadno lep	glas:	»Bedaki, kaj se zdaj režite	A
sklonil po drugo. »Tantadruj,« je norček zvišal	glas,	»rekel sem, da bom poiskal modrasa, modras me	A
je pogreznil v črne misli, zato je vzdignil	glas	in zavpil:»Dominik, reci mu, naj zaigra!«	A
je zavreščal. »Arnac!« je zadonel Peregrinov	glas.	»Ali mi nismo mučeniki?«	A
zvoncev, nato pa nenavaden tercet. Angelski	glas	in dva basa, prvi poln in gromovit, drugi skrhan	A
imenu postave, vstani!« je stražmojster zvišal	glas.	»Tantadruj, prišel sem do jame in sem	A
snedel starega Hustarja, ki je imel tako šibak	glas,	da se mu je izgubil že v košatih brkih.Padarjeva	A
je neprestano vlačil iz žepa jabolko, dajal	glas	in silil k petju, in res so prepeli vso pesmarico	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani