Zato je bilo kričanje zebraste množice toliko bolj divje, ko je napočil trenutek odrešenja. Že zdavnaj smo bili nehali verjeti vanj in podzavestni krik, ki se je vzdignil iz gneče, je bil glas lakote in hkrati sreče, zgoščene groze in nerazsodne hosane, krik živali, ki še ni izoblikovala besed, in tuljenje človeka, ki se še bojuje za nadvlado nad živalskostjo. Da, in takrat se mi je sredi razburjenja ozračja in novih podob spet zbudilo v prsih.