Tukaj, pred to mračno barako, se potem zbegana čreda hiti slačiti, medtem ko z druge strani pobočja, od onkraj bodeče žice, prihaja lajež, ki odsekano para noč, da padajo črni kosi teme v neskončno brezno niča. Tempo, tempo priganja koleričen glas, glasovi za obronkom pa so zmeraj bolj razkačeni, kakor da so nosnice mnogoglave zveri pravkar zavohale duh nage kože, ki ga veter nosi po plečih noči. A kljub blokaševim krikom so vrata v kopalnico zaprta, takó da žarnica nad vhodom obsvetljuje množico lobanj in lestvice reber, tačas ko roke hitijo z zvijanjem cap, ki jih povezujejo v cule.