Zakaj jih potem puščajo iz vagonov, če potem streljajo nanje, je še zaklical Janoš, ko je esesovec odhajal, a ta je samó zamahnil z roko in se sam pri sebi namuznil. V zraku je bilo čutiti bližnji konec in morebiti je bilo možu nekako nagonsko všeč, da sredi toliko teles, ki s svojim umiranjem molče obsojajo njegovo zemljo, eden obsoja na glas. A kdo vé, mogoče je tudi, da je že bil v njegovem režanju spačeni obraz nekoga, ki že čuti pok pušk pred zidom in sebe ob zidu.