Korak obstane, kot struna sva napeta pogled se ujame, obstaneva objeta ‒ kot veter bi si hotel sape naloviti, kot val bi moral nekaj še vode popiti. Na vratu čutim dih, med prsmi teče pot, tvoj glas globok in tih, zazebe me povsod. Spet roka vodi mojo, korak tvoj pot mi utira, telo magnet je, a moje se mu upira.