Ne, saj ne vem, kaj sem takrat mislil, verjetno to, da jih ne bo treba več dosti nositi, ko pa se je nekdo domislil samokolnic, a najbrž tudi to, da bo pravzaprav izdajalska tišina, ki bo pregrnila planino čez eno uro, ko nas ne bo več. Saj na tleh teras ne bo ostal noben odtis, v ozračju noben posnetek, vse bo tišina zamolčala, kakor gluhonemec bo vse obdržala zase, tudi ta sprevod, ki ga je zdaj zakrila baraka, tudi to cviljenje, ki je zmeraj bolj oddaljen glas zarjavelega ražnja. Zato ne morem reči, da sem se takrat domislil Tomaža, saj so njegovo barako spraznili že zjutraj, medtem ko je nas še čakala vožnja proti Münchnu.