do (601-700)

tujci nas stiskajo lačni, Smeléjši od dné so	do	dné ... Tu tvojim junakom pa sablje V nožnícah	A
« »Ko sila	do	vrha vskipí ‒ Ti videl té hude boš dní ‒, Zmaj	A
možjé, Po prsih jim gómbi srebrni, A plašči	do	gležnjev visé. »Kjer Sava nam vrè iz Triglava	A
Jaše gledat Tahi teden drugi, Od nedelje	do	nedelje druge, Radovéden tam stojí na bregu	A
na produ mi stojíjo, Vsak dan, vse od jutra	do	večera. Kólne Tahi, kólnejo tovarši In na Turna	A
Gledajo in vodo vsi motríjo, Čakajo od jutra	do	poldnéva: Sava teče bistra, ko popréje! Divje	A
proklinja: »Dan poslednji ... zlágal je barón se!« »	Do	večera vstrájajmo še, sósed!« Gor in dol po	A
pozdravlja: »Slava ti! . / . / stran 151 . /	Do	zêmlje se ti klanjam! Mislil sem že res, da	A
Pili vince tá gospôda svetla, Vse od jutra	do	nočí ga pili, Čaš brez broja od zdravíc pobili	A
vas Naj slišijo seljaki nas!« »Razlégaj se	do	daljnih dalj: Matija Gubec naš je kralj!«	A
In Gubcu, glej, možjé trijé Priklónijo se	do	zemljé; Priklónijo se do zemljé, V škrlát odéti	A
trijé Priklónijo se do zemljé; Priklónijo se	do	zemljé, V škrlát odéti vsi trijé. Priklánja	A
zabóbnajo: »Matija Gubec ‒ žível kralj! Razlégaj se	do	daljnih dalj!« Na tronu Gubec kralj sedí, Z	A
Petju je dana mila oblast. Hodi iz doma slepec	do	doma, gosli iz javorja v roki drži, zdušno zapoje	A
stran. Srce hitelo koprneče od sreče je in ne	do	sreče. Zato hladite me, domači logi, prijatelji	A
Kadar meglene razpadejo halje, vzplava pogled mi	do	rodnih planin. Cvetne pologe, tiho oskalje,	A
dan! Kako šume ljudje nocoj! od groba hodijo	do	groba, ljubezni vodi jih zvestoba, čisteja kakor	A
Čisteja kakor luči soj ljubezen tudi v meni tli	do	tebe, draga porodnica, življenja mladega vodnica	A
88 . / A črna mi zazevala gomila ko je obup	do	vrha prekipel, meglà ji svetlo zoro je odkrila	A
O ne! V življenja mojega temoti	do	tebe ves je preminil me črt, četudi kazen naši	A
druge po gorah, pesmarim zdaj, odmakniti izkušam	do	tajnosti stoterih trd zapah. Vse nič!	A
prikazen je imel pekla. Razburjen steče brž	do	bližnjih vrat, zakliče: »Slušaj, sveti me opat	A
postelji sem v sanjah čul. Tedaj nekdo prispe	do	vrat, potrka, dé glasno: »Prišel nocoj sem k	A
kraljico spomina? Pustite me, starši, da pohitim	do	mlina in h grobu dalje od mlina. Na grob zasadim	A
bornimi hišami sel, veslala čez morske valove	do	bajevnih, južnih dežel. Oblečena v dražestna	A
junak, ki postava ga ščiti, od temena silna	do	nog. Zanj vsako srce bi gorelo, nanj vsaki pogled	A
rad tajnosti odgrnil mrak vsem stvarem prodrl	do	dna. Ali kaj sem!	A
IV. In kaj ti je	do	mojega imena? Umrie ono kakor šum valov, ki	A
gremo vštric. Kdo je prvi krenil spota, ki	do	vzornika drži, vaša zmota, moja zmota, krenili	A
pade mu nasmeh, sopeč pomirja kri zavrelo.	Do	reke pot, poslednja pot edina reši ga pokore	A
bežal brž čez stopnice ‒ in komaj prišel sem	do	vežnih tal, na dvoje mi zlezlo je bledo lice	A
»Kaj bode? Vinske kaplje daje od leta manj	do	leta trs.« »Bog ve, kaj bode!« meni starec,	A
Puščavnik v današnji moderni dobi! Tu sam	do	smrti v skalnati sobi, oh, živ pokopan v temotnem	A
povzame glas: »Še enkrat duha mi ozdravi pogum	do	jasne resnice!Starec, povej, imaš li spravljenih	A
Pokaži knjige! Morda so tvoje primernejši ključ	do	vere moje?« »Ključ?	A
tvoje zapiske. Iz te človeške druhali nizke	do	vzorov lepih bi dvignil se rad! Oh, kje je,	A
pametjo smešiš, ko skrbno polniš posode brez dna.	Do	zemlje osrčja sva zdaj se prerila, če greva	A
nas nikdo. Kakov starec z golo glavo pride še	do	nas odkod in z besedo godrnjavo kara zdanji	A
udala, zdaj bi več se ne ljubila, zdaj bi se	do	solz ‒ smejala. V samotnem gozdu V samotnem	A
kaj te čaka ‒ sam ne veš. Ali bodeš živel še	do	mraka ‒ sam ne veš. Da na steni ura zaprašena	A
Razpršila se je častilcev vrsta in šla v pustiv	do	Pešte ali Trsta. Ostal sem sam ‒ nekdaj preziran	A
veslal svoj živi dan naprej, nikdar bi ne prišel	do	roba, nikjer do stanovitnih mej. Razmikalo bi	A
naprej, nikdar bi ne prišel do roba, nikjer	do	stanovitnih mej. Razmikalo bi se obzorje, kot	A
In ako ne ‒ čemu življenje naše od zibelke	do	groba brez miru? Čemu bridkosti in sladkosti	A
ona ima bujne grudi, ona ima dva podbradka!	Do	enajstih me ljubila, potlej me poditi jela...	A
srce prišla je misel taka skrivnostna, od mraka	do	dne belega nemirna ne ostavi me, pa ti, dekle	A
stran 64 . \/ Pa blizi ni cest, ah, v Elizij	do	zvezd ne morete kaplje šumeče. In smele željé	A
zvezd ne morete kaplje šumeče. In smele željé	do	Angéle mojé hitite zaman hrepeneče... Noč trudna	A
rjavolaska, pa se z manoj sprla je; sit sem bil	do	grla je. Tretja moja ljubica je vitka bolj kot	A
ljubica je vitka bolj kot smreka sred lesá, in	do	zadnjega počitka bodeš ljuba sred srcá. Saj	A
sem jo v pergamenih, iskal sem jo v knjigah	do	polnoči, a nisem je našel v nobenih. Iskal je	A
ene tak modre šembilije, da bi si upala gori	do	blede ljubice, tanke mi lilije?« »Jaz!«	A
Postaneš ti metulj? O, potlej bom odplul s teboj	do	zvezd; do raja, v azur... Tja gori se izgubljala	A
metulj? O, potlej bom odplul s teboj do zvezd;	do	raja, v azur... Tja gori se izgubljala in bova	A
naj se spominjam na njen pogled vdani! Ti	do	dna jim siješ, car nebesni, visoki, nad zemljo	A
nesrečnih drhteč ovijajo in jim življenje sladko	do	dna izpijajo. In rože nad valovi in sončni žar	A
zapeljivo smeja, a ko jo če doseči, spet izgine;	do	grla sega val mu studenčíne, a da bi ga minula	A
bi se napil vodé, nadeja z vodó, ko vpôgne se	do	nje, premine. Pogledov žarnih tvojih, najmileja	A
prostorov, ki fra Angelico ji mojster ni: vzdrhtela	do	podzemeljskih izvorov. celo ti, hladna, ostrmela	A
razuma ni bilo mi treba želeti, ne se dvigati	do	neba, lepo na zemlji rajši hodil bi, pil sladko	A
pomračilo je obzorje, oj, kakšno si biló mi	do	tedaj, ko v nje očeh zagledalo si raj, da, to	A
biva On, vesoljni Bog nad nami, v rokàh so mu	do	vseh skrivnosti ključi, ki rad jih da - le trudi	A
Bogorodico trepeče, sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje,	do	jutra sebe gonobeči plamen. O, da bi tudi ti	A
miru? Spoznanje kje je, demon, kje je ključ	do	sreče?...Tvoje peklo bodi raj in tvoja noč me	A
opojni radosti. Toda molčite, ni meni kot vam	do	krasotic, vaših ljubic na polji, ni do veselja	A
kot vam do krasotic, vaših ljubic na polji, ni	do	veselja.Ah, jaz sem pač sam.	A
drevesom. Pa priplove nad staruha, nad staruha	do	drevesa lepa ptica, čila ptica, lepa čila krilatica	A
prelepa devojka, ne boj, in dovoliš, da grem tja	do	ceste s teboj, do cesarske, do belega doma?	A
boj, in dovoliš, da grem tja do ceste s teboj,	do	cesarske, do belega doma? Gotovo si lepa gozdarjeva	A
da grem tja do ceste s teboj, do cesarske,	do	belega doma? Gotovo si lepa gozdarjeva hči,	A
zelen je; naju zvestoba bo vse življenje trdna	do	groba. Druga je roža roža-gartroža, lepa in	A
pod zeleno, kočica razpala, tam krčmarka bo	do	čista zvéčer me obrala, kadar bodem suh, na	A
enem kopiti, odkar je bil rojen, in šival tako	do	konca bi dni morebiti. Pa pride mu v misel:	A
/ Té in take vé nosíte tožbe, strune! tje	do	nje; ako mór′te, omečíte neusmiljeno srcé.	A
med nama vzdiguje se stena ′z brezna globóc′ga	do	strmih nebes; vender ne vdrža želj skrivnih	A
mislih ti niso, al mene posili pomnila boš ti	do	zadnjega dne. Zgubljena vera Nebeško sijejo	A
merim, palcov pet, in čvrste sem postave od nog	do	glave. Očetov dom! tí ná slovo!	A
Deklica druzga moža je objela, ki od ljubezni	do	nje si bil vnet; trešla v bogastvo nesreče je	A
“Sam se po železni cesti vozil bom od nas	do	nas; drugo ljubco v vsakem mesti ímel bom za	A
vé kragúlja odgnati, ki kljúje srcé od zóra	do	mráka, od mráka do dné! Kdo učí izbrísat′ ′z	A
odgnati, ki kljúje srcé od zóra do mráka, od mráka	do	dné! Kdo učí izbrísat′ ′z spomina nekdánje dni	A
na mero ta ujec tvoj íma srebrá. Od mesta	do	mesta se vozi vesel po svetu, on rad s seboj	A
nazaj, ne obupaj nikar. . / . / stran 52 . /	Do	srca velíko íma oblast vojšakov ljubica, presvítla	A
ne zdi se mu škoda zlatá, ne srebrá Od mesta	do	mesta s seboj ga je vzel, ga prosil in silil	A
tamkej iskál. In préd, ko preteče let′ in dan,	do	matere pride list poslan. List čno je zapečaten	A
stran 59 . / “Kako me nesel boš nocoj sto milj	do	domačije? Poslušaj, ljubi Vilhelm moj! enajst	A
oddahnem, de noga počije.” “Ni blizo, ni blizo	do	bele Turčije, kjer v Donavo Sava se bistra izlije	A
najdejo ga, prazna čutárčica leží, od srca spet	do	srca mu več ne róji kri.‒	A
gospodična Severa se moži. Zvečer jo je poročil,	do	polnoči svatvál; o polnoči vesel je ′z vesele	A
vesel je ′z vesele družbe vstal; ko pride tje	do	gróbov, kjer scer kraljuje mir, zasliši med	A
razdelé, prikažejo ′z njih se dekleta lepé,	do	pasa morske dekleta nagé. Se kopljejo, smejajo	A
ród naš slovénski slávnih izmíslil si bíl čása	do	tvójga pisánj, pólno si znádnost imél njih,	A
Učenec “Res škoda bi bilo, zdéj od nedelje	do	druge šestkrat se srcé unáme, je šega, de kdor	A
slovenske brate sladki glas zanesel od zahóda	do	izhóda tvojega imena, na posodi v zlatih črkah	A
posodi v zlatih črkah slava se bo brala od naróda	do	naróda tvojega imena; ′z nje svetloba bo gorela	A
hrani: kako Metúlum se Avgustu brani, kaj je	do	zdéj Ljubljana doživela; kak vere bramba je	A
vodila; ne bom pel vajne hvale brez plačila	do	konca dni, ko siromak Petrarka. Dovolj je let	A
Kranjcov množ′ce. Cvetlice naše poezije stale	do	zdéj so vrh snežnikov redke rož′ce, obdajale	A
mojga rožice prič′joče: solzé ′z ljubezni so	do	tebe vroče, iz domovinske so ljubezni lile.	A
dan okno celice odpéra. Od zóra srečen upaš	do	večera, de bo vid′jóča nje podoba blaga, in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani