nova beseda iz Slovenije

do (901-1.000)


Saj dolgo treba več ne bo. Ní daleč nama več      do      groba, Navzdól že pot do njega gre; Tam bolečín  A
Ní daleč nama več do groba, Navzdól že pot      do      njega gre; Tam bolečín potihne zloba, Tam si  A
doline, čez goré. Čez goré in čez doline, Pa      do      tvojih sem bregóv, Kjer naj hujše bolečine Teši  A
enaka, Kar se v morje jih iztaka, Od izhoda      do      zahoda. Od izvíra do iztoka Srečen rod ob tebi  A
jih iztaka, Od izhoda do zahoda. Od izvíra      do      iztoka Srečen rod ob tebi biva; Malo tu se solz  A
vernimi očmi, ‒ Žalujočo to podobo Pomnil bom      do      konca dni. Dolgopeta ti prikazen!   A
trati medlí. Visoko čez goré in čez planjave      Do      južnih krajev ponesó te krila; Ko mene tu derži  A
prej nanašal, Ko drugi tiči, tudi ti? Pokaj si      do      sedaj odlašal, Ko list že drevju rumeni? Zapertega  A
rumeni? Zapertega je tesna ječa Deržala te      do      tega dne? Al pa ti morebiti sreča Prej ljube  A
Ostalo je, ko prej sercé; Ljubezen vérno ohranilo      Do      mile rojstne je zemljé. Okó te moje spoznalo  A
ljudstvo krepko, zdravo! Pa kdo mu kaže pot      do      sreče pravo? O naj molčim, kaj serce tu mi čuti  A
Težavno ti ní; Posnemaj čebelo: Od rože veselo      Do      rože hití Méd pervi izpije, Peruti razvije,  A
dobrota: Vžgi v sercih ogenj jim ljubezni prave,      Do      národa, ne pa do puhle slave, Če ti zadosti  A
sercih ogenj jim ljubezni prave, Do národa, ne pa      do      puhle slave, Če ti zadosti močna je gorkota  A
Iz serca, in ne od drugód. Če bo pa našl      do      serca pot, Ne vem; ko bi kdaj se zgodilo, Ne  A
. Le dalje, le dalje, vedno naprej, Naprej      do      bele Ljubljane; Odpira se svet, pred mano, glej  A
zgrabil jo je za bele roké, Pa vleče jo tje      do      globoke vodé, Visoko jo dvigne, zažene v vodó  A
Če eden le se veseli. Od rojstva vedno pa      do      groba Človeka spremlja zlega zloba! Mrači se  A
bolečine vse ozdravi! Le skozi tamne smerti vrata      Do      tebe me popelje pot, Odpusti tórej, mati zlata  A
persi vre rudeča kri; Iz serca sinu gorka lije      Do      matere, ki v grobu spi.‒   A
ljudém, po pesmih in pravljicah Slavljen od ust      do      ust; sedaj pa gnus Odraslim bom, otrokom strah  A
vrata. Travnik . /\ .. stran 12 . \/ Od štirih      do      treh ždijo kavke nad glavo, od štirih do treh  A
štirih do treh ždijo kavke nad glavo, od štirih      do      treh. Nekje Puhasti žvižgi m  A
. \/ Sonce kot danost. Jesen odpira vrata      do      belih vrhov. Nekje Dimna zav  A
Defile majic. Od bule      do      bule   A
izsušeni strugi, to so vsi naši sodrugi od Jesenic      do      Trbovelj in od Slovenskih goric do Borovelj  A
od Jesenic do Trbovelj in od Slovenskih goric      do      Borovelj. Naš kralj, naš bradati Matjaž pa le  A
zgrizli stari svet. Zgrizli bomo stari svet divje      do      krvi, do krvi in do kosti. In nato bo lep pogreb  A
svet. Zgrizli bomo stari svet divje do krvi,      do      krvi in do kosti. In nato bo lep pogreb.   A
Zgrizli bomo stari svet divje do krvi, do krvi in      do      kosti. In nato bo lep pogreb.   A
jeseni, ki ni naša in vendar naša bolj ko vse      do      zdaj. Od vsepovsod: z gora, gozdov, s porušenih  A
pijemo spoznanje: čaše so tovarišev lobanje, če      do      dna pogledaš vanje, ti po žilah zakipi in upor  A
je srca . / . / stran 64 . / in preželo jih      do      dna, da so bunkerji postala, ki jih ne zdrobé  A
Preplitva je še boja struga, naj izdajalska kri      do      vrha jo zalije, da se čolnarjem prej pristan  A
potico in napôji nas z medico; potlej spremi nas      do      vrat, vsakemu podari zl_t. Polž iz hišice že  A
znorela, pa ne ve, kaj bi počela! Šla je, šla je      do      vodice, si umila je nožice, potlej v travo je  A
njegov in globok je rov njegov. Tu od zore      do      noči seče rudo od peči otec, ljubi otec moj  A
in obraz, ko duše in srca spoznal bi globoko      do      dna kakor jaz! 24. september Kot jaz si sanjal  A
bo tiha in vedel boš, da sem ostala ti zvesta      do      zadnjega diha... Kresni večer je nocoj!   A
Svoboden mi je v višave polet duša vesela se dviga      do      neba. Čisto srce - ni mi drugega treba: moja  A
mirno, sladko počivala bom. Duša splavala bo      do      neba v zemlji spalo bo telo spokojno... Uživala  A
tisočglava. A nekoč zbudi se vojska in od vzhoda      do      zahoda bo odjeknil klic: »Svoboda!« Takrat radost  A
Stoletja boril se je z vetrom vrh grička od mraka      do      zore.Od zore do mraka iskale so dobrih sokov  A
vetrom vrh grička od mraka do zore. Od zore      do      mraka iskale so dobrih sokov korenine, zarile  A
želj sem vpletla vanj. Pesem moja je kipela      do      neba, do zlatih zvezd, a ni mogla razumeti potov  A
vpletla vanj. Pesem moja je kipela do neba,      do      zlatih zvezd, a ni mogla razumeti potov trdih  A
tvoje srce, ko izpije čašo bridkosti in sreče      do      dna... Skoro neslišno studenček šepeče; v pesku  A
pijejo valčke srebrne, pesem studenčka nesó      do      neba meni pa solza v očeh se utrne, kadar odmeva  A
nekje drobno utripa srce v njem spi ljubezen      do      mene. Ustnice tiho drhte, varno zapirajo v sé  A
dušo z močjo silnega orla nesem v nebo. Daleč      do      sonca, kvišku do zvezd nikdar ni konca najinih  A
silnega orla nesem v nebo. Daleč do sonca, kvišku      do      zvezd nikdar ni konca najinih cest! Tam, kjer  A
ljubezen Razmišljam: Če umrla bi! - - - Zvestoba      do      groba traja, pravijo, navadno. A če bi spala  A
virtualnega konkvistadorja. V pidžami ostanem vsaj      do      opoldneva, ko mi želodec pravi: pridi, greva  A
malo podebatirava o poeziji in zunaj pride dan      do      polovice in kuka skozi okna picerije. Prikrito  A
Vse v redu bo. Doma bomo      do      mraka. Po meni bodo plánili kot pes na kost  A
senca kot kak pes zaleze v kot in luna pripotuje      do      srca. Prijatelji so se že zgodaj poslovili.  A
Gospodu rekel: hvala Ti za dan, bo moj obstoj      do      jutra spet vprašljiv, če ne že nemogoč.Precej  A
Bloki Malgajeve. Voda jih je zalila      do      prvega nadstropja.Previsoko.   A
kot buče, redko zasejane. In vrtna potka, ki      do      vhoda pelje in kutine, sveže, pravkar nabrane  A
sesut; tu pa imam, če grem ves čas ob Dravi,      do      faksa peš kakih petnajst minut. V.   A
V.      Do      faksa peš kakih petnajst minut, morda še manj  A
Summa summarum: umirjeno naselje.      Do      faksa peš kakih petnajst minut. Po faksu juha  A
videl skoz očala. Pokril me je, kot vedno,      do      vratu, pa rekel: v sredo greva na Star grad  A
liričnost. Gibanje vsebine poteka od pesmi      do      pesmi različno, vendar v stalno ubranem in dosledno  A
parku. V pripoved prav na koncu, ko prispe      do      starih hiš, na katerih »piše zgodovina«, spretno  A
na vsak prah, moremo razbrati izjemen občutek      do      posameznih malenkosti.Verjetno je v tem iskati  A
počasi, a že s slutnjami na najhujše, pripelje      do      grozljive vesti o očetovi nesreči v gorah.Ta  A
čas, ko bomo lahko dejali, da je odlična.      Do      takrat pa preprosto uživajmo v branju pesniško  A
Polule so ime dobile zato, ker naj bi bilo od tam      do      Celja peš natančno pol ure.Stara zgodba pravi  A
se je igral ob poti: Mali, kako daleč je še      do      Celja, on pa je odgovoril: »Pol ule!« ferjača  A
Raziskovalno delo: 1993 - Janez Menart v odnosu      do      sočasne poezije 1994 -Epiteton ornans v poeziji  A
uro zapoje, da čas tudi tukaj teče daleč je      do      soseda, ljudje se komaj dosežejo s klici in  A
in nazadnje je ni več. Cesta pelje od hiše      do      hiše. - - - Gledam pašnike svoje mladosti, mirne  A
bi lahko bila moja zavest.) Zaobjela je sobo      do      vrat. Šla sem počasi za žarkom čez pod.   A
cesta! Sinoči breza mesec je objela in vse      do      jutra mu ostala zvesta. Ne vem, kdo sem   A
Ljudje so slabi bogovi njihova moč ne seže      do      jutri: človek odide, pozabi in mene ni več.  A
roko Stegni roko in privzdigni moje prsi      do      svojih ust željna sem tvojih poljubov. Stopi  A
sneg na jesenske rože. Rože se sklonijo prav      do      tal, do rjave prsti: Nazadnje se vse na zemlji  A
jesenske rože. Rože se sklonijo prav do tal,      do      rjave prsti: Nazadnje se vse na zemlji konča  A
veliki, svetli pajek plete zlate mreže od gore      do      gore. Usmili se nas!   A
Nazadnje se usmili in splete zlato nitko od tebe      do      mene. Skrivaj si otrem oči in obesim nanjo drobno  A
Rada imam tujo udobnost, ki je brezbrižna      do      mojih navad in briše moje vsakdanje skrbi.   A
da išče zaman. A okrog pameti pasja lobanja,      do      smrti zvesta pasja lobanja. Taki psi se hranijo  A
frizure, prek velikih, zlatih uhanov, prsi, bokov,      do      težkega lila krila. Krmarila je med mizami kot  A
iskanju, odkrivanju in izgubljanju sočloveka      do      splošnejših pričevanj o tem našem neprijaznem  A
iz krvi, da za rod in dom plamtelo bode jim      do      konca dni. NA SVETI VEČER Pod góro gre dekletce  A
prazno? Po svetu hodim čisto sam od praga pa      do      praga, nikdó ne vpraša: kod in kam? Z nevoljo  A
Slaví te Izrael vesel, ker sveti dom si mu otel;      do      meje ti naproti vreje in vrsta venčanih devic  A
mano srdito valovje rohni ob kamnito bregovje;      do      néba praši se megleni dim, v obraz mi brizgajo  A
nasmehlja in prst njegov iz daljnih dalj jo dvigne      do      neba. Na večno stisne jo srce, ljubezni prve  A
življenje naj bode ti delaven dan! Od zora      do      mraka rosán in potán ti lajšaj in slajšaj človeško  A
spi srcé, ki mi brezmejno vdano bilo ves čas      do      zadnjega je dne? Ti bil mi nisi brat po krvi  A
kliknil sem krepkó: »Le vstani, uborni narod moj,      do      danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več  A
PO BITVI To bil je vihar, to bil je vihar      do      zora vso noč, in bliskov je žar in gromov je  A
vejico sprejel! To vejo z oljčnega drevesa so      do      človeškega rodu poslala ublážena nebesa v poroštvo  A
vzpne mož sivolas, visok in častit in z brado      do      pasa, z bliskóvi v očeh zagrmi na glas kot prerok  A
preganja ga kes kot stekel pes in ránja srce mu      do      krvi. Ogiblje ljudi se, njih sel in mest, po  A
morala njega poznat′! Malo trenutij, pa notri      do      groba drugi zadana bo tvoja zvestoba. Naj v  A
zakrije mi svojo glavo! Ljubezen kazala mi pot bo      do      tjè, kjer v izbici zala me čaka dekle. Za slovo  A
In ko vkup bo cela knjiga, koj jo pošljem      do      Ljubljane, do bukvarja, da jo tiska in razpošlje  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA