do (901-1.000)

Saj dolgo treba več ne bo. Ní daleč nama več	do	groba, Navzdól že pot do njega gre; Tam bolečín	A
Ní daleč nama več do groba, Navzdól že pot	do	njega gre; Tam bolečín potihne zloba, Tam si	A
doline, čez goré. Čez goré in čez doline, Pa	do	tvojih sem bregóv, Kjer naj hujše bolečine Teši	A
enaka, Kar se v morje jih iztaka, Od izhoda	do	zahoda. Od izvíra do iztoka Srečen rod ob tebi	A
jih iztaka, Od izhoda do zahoda. Od izvíra	do	iztoka Srečen rod ob tebi biva; Malo tu se solz	A
vernimi očmi, ‒ Žalujočo to podobo Pomnil bom	do	konca dni. Dolgopeta ti prikazen!	A
trati medlí. Visoko čez goré in čez planjave	Do	južnih krajev ponesó te krila; Ko mene tu derži	A
prej nanašal, Ko drugi tiči, tudi ti? Pokaj si	do	sedaj odlašal, Ko list že drevju rumeni? Zapertega	A
rumeni? Zapertega je tesna ječa Deržala te	do	tega dne? Al pa ti morebiti sreča Prej ljube	A
Ostalo je, ko prej sercé; Ljubezen vérno ohranilo	Do	mile rojstne je zemljé. Okó te moje spoznalo	A
ljudstvo krepko, zdravo! Pa kdo mu kaže pot	do	sreče pravo? O naj molčim, kaj serce tu mi čuti	A
Težavno ti ní; Posnemaj čebelo: Od rože veselo	Do	rože hití Méd pervi izpije, Peruti razvije,	A
dobrota: Vžgi v sercih ogenj jim ljubezni prave,	Do	národa, ne pa do puhle slave, Če ti zadosti	A
sercih ogenj jim ljubezni prave, Do národa, ne pa	do	puhle slave, Če ti zadosti močna je gorkota	A
Iz serca, in ne od drugód. Če bo pa našl�	do	serca pot, Ne vem; ko bi kdaj se zgodilo, Ne	A
. Le dalje, le dalje, vedno naprej, Naprej	do	bele Ljubljane; Odpira se svet, pred mano, glej	A
zgrabil jo je za bele roké, Pa vleče jo tje	do	globoke vodé, Visoko jo dvigne, zažene v vodó	A
Če eden le se veseli. Od rojstva vedno pa	do	groba Človeka spremlja zlega zloba! Mrači se	A
bolečine vse ozdravi! Le skozi tamne smerti vrata	Do	tebe me popelje pot, Odpusti tórej, mati zlata	A
persi vre rudeča kri; Iz serca sinu gorka lije	Do	matere, ki v grobu spi.‒	A
ljudém, po pesmih in pravljicah Slavljen od ust	do	ust; sedaj pa gnus Odraslim bom, otrokom strah	A
vrata. Travnik . /\ .. stran 12 . \/ Od štirih	do	treh ždijo kavke nad glavo, od štirih do treh	A
štirih do treh ždijo kavke nad glavo, od štirih	do	treh. Nekje Puhasti žvižgi m	A
. \/ Sonce kot danost. Jesen odpira vrata	do	belih vrhov. Nekje Dimna zav	A
Defile majic. Od bule	do	bule	A
izsušeni strugi, to so vsi naši sodrugi od Jesenic	do	Trbovelj in od Slovenskih goric do Borovelj	A
od Jesenic do Trbovelj in od Slovenskih goric	do	Borovelj. Naš kralj, naš bradati Matjaž pa le	A
zgrizli stari svet. Zgrizli bomo stari svet divje	do	krvi, do krvi in do kosti. In nato bo lep pogreb	A
svet. Zgrizli bomo stari svet divje do krvi,	do	krvi in do kosti. In nato bo lep pogreb.	A
Zgrizli bomo stari svet divje do krvi, do krvi in	do	kosti. In nato bo lep pogreb.	A
jeseni, ki ni naša in vendar naša bolj ko vse	do	zdaj. Od vsepovsod: z gora, gozdov, s porušenih	A
pijemo spoznanje: čaše so tovarišev lobanje, če	do	dna pogledaš vanje, ti po žilah zakipi in upor	A
je srca . / . / stran 64 . / in preželo jih	do	dna, da so bunkerji postala, ki jih ne zdrobé	A
Preplitva je še boja struga, naj izdajalska kri	do	vrha jo zalije, da se čolnarjem prej pristan	A
potico in napôji nas z medico; potlej spremi nas	do	vrat, vsakemu podari zl_t. Polž iz hišice že	A
znorela, pa ne ve, kaj bi počela! Šla je, šla je	do	vodice, si umila je nožice, potlej v travo je	A
njegov in globok je rov njegov. Tu od zore	do	noči seče rudo od peči otec, ljubi otec moj	A
in obraz, ko duše in srca spoznal bi globoko	do	dna kakor jaz! 24. september Kot jaz si sanjal	A
bo tiha in vedel boš, da sem ostala ti zvesta	do	zadnjega diha... Kresni večer je nocoj!	A
Svoboden mi je v višave polet duša vesela se dviga	do	neba. Čisto srce - ni mi drugega treba: moja	A
mirno, sladko počivala bom. Duša splavala bo	do	neba v zemlji spalo bo telo spokojno... Uživala	A
tisočglava. A nekoč zbudi se vojska in od vzhoda	do	zahoda bo odjeknil klic: »Svoboda!« Takrat radost	A
Stoletja boril se je z vetrom vrh grička od mraka	do	zore.Od zore do mraka iskale so dobrih sokov	A
vetrom vrh grička od mraka do zore. Od zore	do	mraka iskale so dobrih sokov korenine, zarile	A
želj sem vpletla vanj. Pesem moja je kipela	do	neba, do zlatih zvezd, a ni mogla razumeti potov	A
vpletla vanj. Pesem moja je kipela do neba,	do	zlatih zvezd, a ni mogla razumeti potov trdih	A
tvoje srce, ko izpije čašo bridkosti in sreče	do	dna... Skoro neslišno studenček šepeče; v pesku	A
pijejo valčke srebrne, pesem studenčka nesó	do	neba meni pa solza v očeh se utrne, kadar odmeva	A
nekje drobno utripa srce v njem spi ljubezen	do	mene. Ustnice tiho drhte, varno zapirajo v sé	A
dušo z močjo silnega orla nesem v nebo. Daleč	do	sonca, kvišku do zvezd nikdar ni konca najinih	A
silnega orla nesem v nebo. Daleč do sonca, kvišku	do	zvezd nikdar ni konca najinih cest! Tam, kjer	A
ljubezen Razmišljam: Če umrla bi! - - - Zvestoba	do	groba traja, pravijo, navadno. A če bi spala	A
virtualnega konkvistadorja. V pidžami ostanem vsaj	do	opoldneva, ko mi želodec pravi: pridi, greva	A
malo podebatirava o poeziji in zunaj pride dan	do	polovice in kuka skozi okna picerije. Prikrito	A
Vse v redu bo. Doma bomo	do	mraka. Po meni bodo plánili kot pes na kost	A
senca kot kak pes zaleze v kot in luna pripotuje	do	srca. Prijatelji so se že zgodaj poslovili.	A
Gospodu rekel: hvala Ti za dan, bo moj obstoj	do	jutra spet vprašljiv, če ne že nemogoč.Precej	A
Bloki Malgajeve. Voda jih je zalila	do	prvega nadstropja.Previsoko.	A
kot buče, redko zasejane. In vrtna potka, ki	do	vhoda pelje in kutine, sveže, pravkar nabrane	A
sesut; tu pa imam, če grem ves čas ob Dravi,	do	faksa peš kakih petnajst minut. V.	A
V.	Do	faksa peš kakih petnajst minut, morda še manj	A
Summa summarum: umirjeno naselje.	Do	faksa peš kakih petnajst minut. Po faksu juha	A
videl skoz očala. Pokril me je, kot vedno,	do	vratu, pa rekel: v sredo greva na Star grad	A
liričnost. Gibanje vsebine poteka od pesmi	do	pesmi različno, vendar v stalno ubranem in dosledno	A
parku. V pripoved prav na koncu, ko prispe	do	starih hiš, na katerih »piše zgodovina«, spretno	A
na vsak prah, moremo razbrati izjemen občutek	do	posameznih malenkosti.Verjetno je v tem iskati	A
počasi, a že s slutnjami na najhujše, pripelje	do	grozljive vesti o očetovi nesreči v gorah.Ta	A
čas, ko bomo lahko dejali, da je odlična.	Do	takrat pa preprosto uživajmo v branju pesniško	A
Polule so ime dobile zato, ker naj bi bilo od tam	do	Celja peš natančno pol ure.Stara zgodba pravi	A
se je igral ob poti: Mali, kako daleč je še	do	Celja, on pa je odgovoril: »Pol ule!« ferjača	A
Raziskovalno delo: 1993 - Janez Menart v odnosu	do	sočasne poezije 1994 -Epiteton ornans v poeziji	A
uro zapoje, da čas tudi tukaj teče daleč je	do	soseda, ljudje se komaj dosežejo s klici in	A
in nazadnje je ni več. Cesta pelje od hiše	do	hiše. - - - Gledam pašnike svoje mladosti, mirne	A
bi lahko bila moja zavest.) Zaobjela je sobo	do	vrat. Šla sem počasi za žarkom čez pod.	A
cesta! Sinoči breza mesec je objela in vse	do	jutra mu ostala zvesta. Ne vem, kdo sem	A
Ljudje so slabi bogovi njihova moč ne seže	do	jutri: človek odide, pozabi in mene ni več.	A
roko Stegni roko in privzdigni moje prsi	do	svojih ust željna sem tvojih poljubov. Stopi	A
sneg na jesenske rože. Rože se sklonijo prav	do	tal, do rjave prsti: Nazadnje se vse na zemlji	A
jesenske rože. Rože se sklonijo prav do tal,	do	rjave prsti: Nazadnje se vse na zemlji konča	A
veliki, svetli pajek plete zlate mreže od gore	do	gore. Usmili se nas!	A
Nazadnje se usmili in splete zlato nitko od tebe	do	mene. Skrivaj si otrem oči in obesim nanjo drobno	A
Rada imam tujo udobnost, ki je brezbrižna	do	mojih navad in briše moje vsakdanje skrbi.	A
da išče zaman. A okrog pameti pasja lobanja,	do	smrti zvesta pasja lobanja. Taki psi se hranijo	A
frizure, prek velikih, zlatih uhanov, prsi, bokov,	do	težkega lila krila. Krmarila je med mizami kot	A
iskanju, odkrivanju in izgubljanju sočloveka	do	splošnejših pričevanj o tem našem neprijaznem	A
iz krvi, da za rod in dom plamtelo bode jim	do	konca dni. NA SVETI VEČER Pod góro gre dekletce	A
prazno? Po svetu hodim čisto sam od praga pa	do	praga, nikdó ne vpraša: kod in kam? Z nevoljo	A
Slaví te Izrael vesel, ker sveti dom si mu otel;	do	meje ti naproti vreje in vrsta venčanih devic	A
mano srdito valovje rohni ob kamnito bregovje;	do	néba praši se megleni dim, v obraz mi brizgajo	A
nasmehlja in prst njegov iz daljnih dalj jo dvigne	do	neba. Na večno stisne jo srce, ljubezni prve	A
življenje naj bode ti delaven dan! Od zora	do	mraka rosán in potán ti lajšaj in slajšaj človeško	A
spi srcé, ki mi brezmejno vdano bilo ves čas	do	zadnjega je dne? Ti bil mi nisi brat po krvi	A
kliknil sem krepkó: »Le vstani, uborni narod moj,	do	danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več	A
PO BITVI To bil je vihar, to bil je vihar	do	zora vso noč, in bliskov je žar in gromov je	A
vejico sprejel! To vejo z oljčnega drevesa so	do	človeškega rodu poslala ublážena nebesa v poroštvo	A
vzpne mož sivolas, visok in častit in z brado	do	pasa, z bliskóvi v očeh zagrmi na glas kot prerok	A
preganja ga kes kot stekel pes in ránja srce mu	do	krvi. Ogiblje ljudi se, njih sel in mest, po	A
morala njega poznat′! Malo trenutij, pa notri	do	groba drugi zadana bo tvoja zvestoba. Naj v	A
zakrije mi svojo glavo! Ljubezen kazala mi pot bo	do	tjè, kjer v izbici zala me čaka dekle. Za slovo	A
In ko vkup bo cela knjiga, koj jo pošljem	do	Ljubljane, do bukvarja, da jo tiska in razpošlje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani