do (801-900)

Slava tebi, vseh bogínj bogínja!“ Prav	do	zore molil je Kongfutse ... Noč se zgrne	A
tvojo glavo krije trnjev venec ...“ Prav	do	zore jokal je Kongfutse ... Noč se zgrne nad	A
razjasni, glasa čuti ni v tišini grobni ... Prav	do	zore molil si, Kongfutse! A da molil si vso	A
spremlja vse dní ga zvesto, zvestó ga spremlja	do	groba -- in ž njim strohní pod zemljó.	A
jih je sedelo na prestolu kdaj popred,	do	kolena ti ne seže niti prorok Mohamed.	A
nogám se knezu mrtev zgrudi. Mirno stopi Henrik	do	prestola, meč krvavi mu drží desníca, po	A
VINA, DEKLE T� Prinesi vina, dekle tí,	do	vrha v čašo ga nalij! In čašo napolnila	A
Pijte srečo in ljubezen, kolikor vam móči	do	trenotka, ko se duša od telesa loči ...	A
Škoda! ... Ali veste, kdo je oni dan prav	do	mraka bil pri meni? Ah, to je krasán ...	A
razpletenih, kodrastih laséh in njena roka, gola	do	lahtí igrala se je s črnim parasolom.	A
danès je svojo vojsko zbral; in brž so šli	do	vseh dežel, do vseh dežel, vasí in sel	A
vojsko zbral; in brž so šli do vseh dežel,	do	vseh dežel, vasí in sel Matjaževi poslanci	A
-- ”Ne, ni res!“ Takó odmeva	do	nebes tam pod zeleno goro. Mlad mož	A
Tedaj pa vstane silni kralj, in čuje se	do	daljnih dalj Matjažev glas mogočni:	A
od razočaranja, od hrepenenja truden	do	smrti. Stal sem na cesti le za trenotek	A
tihimi, temnimi gozdi dviga se harfa od zemlje	do	neba in doteknila se roka je moja strune	A
vzdignil bom svoj križ: bridkost je prag	do	večnega veselja in smrt je le vstopnina v	A
in tam sem bral, da se je vse končalo, vse	do	fermenta!Kar mi je ostalo, je komaj vredno	A
globoko, . / . / stran 14 . / da je krvavelo vse	do	tega poslednjega dne ‒ Ko zreš v ogledalo in	A
stokaj, se zaljubi, jo (ga) dobro zavrti, čisto	do	smrti; jo poljubi, zabubi, poroči, otroke naroči	A
nato v posteljo se mirno uleži, in ko preštejem	do	tri, hitro trudne očke zapri! Jaz pa izkljujem	A
Pa kaj, če smrdi! Iz ust, iz telesa, vse gor	do	nebesa! Le zaspi, zaspi!	A
malikuješ, veruješ v keš ‒ Tako pribrenčiš	do	poslednjega cveta; in ko se zadnjič utrneš,	A
modrost je zgraditi most; tak, ki sega od brega	do	brega, pa nikogar ne bega. Modrost je stopiti	A
znevideti ‒ začutiti nenaklonjenost, odpor	do	koga zolj ‒ nemiren, nestrpen, siten njihen	A
znevideti ‒ začutiti nenaklonjenost, odpor	do	koga pravost ‒ pravilnost pomada ‒ mazilo	A
‒ jeziti se, hudovati se izvreti ‒ vreti	do	konca zlajnati ‒ enolično, brez poudarkov	A
prazna molči, in popotnik samotni čaka v njej	do	noči. Zapuščena polja Temotna, temotnejša	A
tebi srce oči nad tabo veselejše vzgore! Tak	do	temnih daljav ogenj daljni blešči ‒ tak brez	A
globoko v pas požoltelega, . / . / stran 47 . / ko	do	noči nam sonce gori, od toplejših tajn kratki	A
Ko po tihih obokih mrak v samoto molči, več	do	zvitih, visokih mi ni besedi. Pot s teboj sem	A
čustva kipijo ‒ oj, tak vidna in vroča ‒ skoro	do	besede ne pustijo! Svoboda Od ljudi sem šel	A
tako jutranja zarja čez log od vzhoda se pne	do	zahoda. Kot šel bi na svatbeni pir v duši s	A
poletno noč. Obstal tam sveti Janez je gredoč,	do	rane zore še kresnikujoč ... in vso to noč! ŠKOTSKA	A
vas vabim v svate ‒; plesal z ženko bom svojo	do	vse zore zlate! Semenj Tam na trgu, na belem	A
prelep je šopek ta, zlate v njem so niti, kdo	do	smrti zdrav, vesel bi ne hotel biti? Dolga,	A
enako že, kaj ta, kaj oni meni, takrat šele	do	dobrega spoznaš, kako življenje vendar je poceni	A
prikoplje z akti, s paragrafi mi državnik se	do	slave, in tudi pridigar ni čisto brez zabave	A
poletno noč. Obstal tam sveti Janez je gredoč,	do	rane zore še kresnikujoč ... in vso to noč! Pesem	A
vseh podobah vrag uganja zlo vse te noči, ki	do	jutra mu Bog jih pusti. Prekriža kristjan se	A
pogubljene pa duše še vedno ječe tam v daljavi	do	belega dne. Mlinar in hudič Ah, ta mlinar	A
več prav, da mlinar za nos mu svet vodi, »Tja	do	mlinskih pristav, nuj mi, hlapec šepav,« in	A
citre, »Ah, jutri,« je del, in vrag prevrtel	do	pekla vse polke je hitre. Vedomec Glej, krčme	A
sanj, besedi, le onih ne, v kterih ljubezen	do	te plameni. Pozabil sem mnogokaj, dekle, mnogo	A
dekle, in mnogokaj večno naj spi, le ljubezen	do	te naj gori! Res, oženil bi se Res, oženil	A
živim, kakor ptic pod goro, dobra volja pa ženka	do	smrti mi bo! Prišla je jesenska noč Prišla	A
užitna, ‒ a ne samo ko kamen stanovitna, kot si	do	zdaj bila! Kot iz tihe, zabljene kapele Kot	A
ponovijo sinovi še, bratje takoj. »Hodil po svetu	do	zdaj si okrog, pustil nas, pojdi, odpusti ti	A
spršenih oblik žar prenasičene kadmij-rumene, ki	do	beline spoliran kot krik z nitmi spuščenega	A
oskorjena pustota keramike v koraku od Pungarta	do	roženvenske cerkve in gradu, čez stolp Škrlovca	A
roženvenske cerkve in gradu, čez stolp Škrlovca	do	Jahača doni zamaknjena skozi slanico sonc ob	A
popoldanskega sprehoda od ukoreninjenega tu	do	roba opuščenega peskokopa, zadaj, visoko nad	A
ne odpihne vseh misli, ki sva jih privlekla	do	sredogorja. Lezla sva kot macesna in svizca	A
Potem stopam po stezah v neznano. Enkrat	do	položne planine, drugič do ostre razgledne točke	A
neznano. Enkrat do položne planine, drugič	do	ostre razgledne točke, kjer se spogledujem z	A
pod okrilje velikih del in spim skozi sanje	do	dna, do dne. VETER NA VEKAH Neslišno zdrsne	A
okrilje velikih del in spim skozi sanje do dna,	do	dne. VETER NA VEKAH Neslišno zdrsne čez obrvi	A
isto misel: vzeti moje telo in ga naljubiti	do	kosti. Da se poruši dvojina, da se posuši zunanjost	A
zalit. Prijatelji so mrtvi, Zemlja v razmerju	do	sonca ostaja varljiv dom. PESEM NA OTIP Neke	A
Zmeda med vdihi in izdihi. Trup načet	do	vonja. Črke lezejo iz žepa.	A
pokoplje mrtve, skremžene otroke zvezde razgalijo	do	kosti, ptice zapletejo nova gnezdišča. Odmor	A
gnezdišča. . / . / stran 31 . / Odmor mine hitro,	do	naslednje mine, ki pade v naročje sivih mravelj	A
kristali za nadomestke zvezd. Kamni rastejo	do	neba, analiza drobovja je jutranji galop v neznano	A
Popasli sva se.	Do	ognja, do jezika. MEHANIKA SMEHA Tako se smeje	A
Popasli sva se. Do ognja,	do	jezika. MEHANIKA SMEHA Tako se smeje jagnje	A
sebi namen, kot ob rojstvu. Ne sežem niti	do	tvoje sence, ki se bori s podobo. Kamenina mi	A
Sonce gori. Mostovi	do	lun so zminirani. Duše cvilijo za vstopna gesla	A
Duše cvilijo za vstopna gesla. Šifre	do	mrazišč, kjer živijo poslednji jeleni. SEDEM	A
Dan je ostrina noči.	Do	bolečine razvit film.Plazilci dobijo noge, mesnati	A
so hudičevke, toda dnevna ploha obsije bitja	do	vidnosti.Spomini se rojevajo podnevi.	A
sanjati z odprtimi očmi in vsrkavati lunine žarke	do	sitosti, do polnosti papirnatih šalčk. MALIKUJEM	A
odprtimi očmi in vsrkavati lunine žarke do sitosti,	do	polnosti papirnatih šalčk. MALIKUJEM TIŠINO	A
sožitje čustev in duha. Stari svet je poznal pot	do	miru.Šepetanje je bilo dovoljeno.	A
Kolorature gibkih pevk so bile kakor tobogan	do	visoke pesmi; glasovi živi v svoji tuji nadčloveški	A
je imel ljubezniv nastavek. Mistični koraki	do	utelešenja modrosti, kakor križev pot po neznanih	A
lahko samo izrekanje z variantami. Ni druge poti	do	pomiritve.Če je odmev močnejši od njegovega	A
samevala brezciljno, gibanje se je upočasnilo	do	lebdljivosti prostega pada. Umirjeno srce ni	A
mavričnih frekvencah, pretakalo se je od najvišjih	do	najnižjih leg. Delo odmeva je bilo težko ‒ redno	A
vstopil tudi Vratolomno. Kar spretno se je zrinil	do	svoje statične točke, se fiksiral in vključil	A
ovija med škarpami divje hoje. Misel, ki spi	do	pomladi, je vzhičen vihar.Duh rohni.	A
. / Jutranji niz Zvečer me zvleče v molk	do	jutra.Nato sem mesen.	A
ritma, vaga, ki meri arzis in tezis. In volja	do	noči.Strast do jutra.	A
In volja do noči. Strast	do	jutra. Železna krona.	A
misel: Šepet je ujetnik molka. Molk je lok	do	besede. Živa smer Steklena skala in njeni	A
škripal, luna šepetala svoj mrak, hišica bo	do	jutra zrasla v hišo. In se bomo zamenjali ‒	A
srečo nadaljevanja vrste. Moja vrsta pa je	do	konca zajezikana. Jezen sem nate, deklica, ki	A
Jutro Prebodena stena neba ‒ svetloba, ki seže	do	korenin. Macesni se lesketajo v rosnih meglicah	A
Nato smrt po stopnjah.	Do	Lux aeterne in še čez. O avtorju Jožek Štucin	A
I Ne bo še konca? Zdaj mi je zadosti,	do	vrha jeza mi je prikipela. Quos ego! da bi	A
potrpežljivi osli, ne pride se prehitro nam	do	mésa. A zdaj počivajo naj drugi posli, zagosti	A
nič ni ti nemogoče. Oblast od Drave tvoja je	do	Soče, v té stavijo Slovenci svoje nade; ti milosti	A
svoje nade; ti milosti deliš jim, ti »nagrade«,	do	tebe vsak pošilja prošnje vroče. Ti nam grmiš	A
peš se k Hipokreni, popiše iz Ljubljane pot	do	Šiške. Ta »Servus-Petelinčka« posloveni, »dopis	A
šibka veja? Ljubezen me navdaja najgorkeja	do	vseh ljudi, kar jih živí na sveti, ne morem	A
svéta, k tebi dirja. Vse tercijalke z Vodmata	do	Mirja bosé do tebe romajo po blati; če drug	A
dirja. Vse tercijalke z Vodmata do Mirja bosé	do	tebe romajo po blati; če drug noben, ti moreš	A
A ko jesen je, o kako medlevajo! Od dne	do	dne bolj redki siromaki život z životom zmrzli	A
ímate dovolj priložnosti; poskusi eden naj,	do	danes ní še: pošteno pesem, v prozi naj kaj	A
kaj peresa, kaj takega, da bode sad kreposti;	do	zdaj še nismo videli ničesa: ni dela, kjer potreba	A
topiš nam v kali nade, ki v te zagazil je Sloven	do	brade: kako naj ti po naše rečem?‒ Kljunstvo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani