a (1.401-1.500)

Hladna rosa se v ledeno slano spremenila je,	a	ta slana, sonce zlato, ah, me umorila je ...	A
zelene nam vrbe in šume, veseli vetrc mimo gre,	a	skriti so še v polju klasi; škrjančka ni še	A
tajnostno vse, kot da je v bajni mir zakleto ...	A	čuj zvonjenja daljni glas, napočilo je jutro	A
v srcu jančka zaobljubil Bogu je na čast. »	A	če pridejo mrazovi, in čez polje ni snega ‒	A
snega ‒« v srcu svojem je izmolil očenaša dva. »	A	če pridejo vetrovi, in na polju bilke ni...	A
živiš, in mnogi se v skrbeh zate še trese,	a	storil davno že čez te je križ. TO JE LEPO	A
šumi, studenec mrzef ves in tih in čist je,	a	k srcu polje kri! Glej jasne, strme one visočine	A
bi vas ne poznal! Srce molči in pričakuje,	a	ni stopinje od nikjer; zamisli se in po nečem	A
oh, tako težko ‒? Zdaj velik vzrastel sem,	a	v srcu pusta je ravan, kjer krakajoč sedi zlovešči	A
v duši razlita ‒ ne rabim te, idi mi stran,	a	žalost ne gre mi proč skrita. Čemu sem otožen	A
pada noč. Veselo z vami peti i meni noč ne da,	a	noč to bolj je huda, to noč je v dnu srca.	A
gozda skrivaj pošepetavala bi sapica vesela.	A	dva in dva, še druga dva tam stala sta in sanjala	A
poljane, kjer se komaj bilka zgane, ptič leti.	A	jesen ne posluša, ne želi daljave duša mu zaman	A
pridrvi v konfertablji. I jaz sem med ljudstvom,	a	tih in neznan ‒ mar bi žid bil kje v mestu veselem	A
življenje, ‒ čez golo vejevje zefir gre plašan,	a	že čuti v njem bujno zelenje. Sto tisoč oblik	A
na polju raste Vitki hmelj na polju raste,	a	na gori vresje klije, hej, visoko hmelj naj	A
bela spi pšenica, nad mano sta čuvaj, skovir,	a	z mano ti ‒ Marica! Pelin Pa pesem hočemo	A
zelene nam vrbe in šume, veseli vetrc mimo gre,	a	skriti so še v polju klasi; škrjančka ni še	A
zame ni nobene ‒ koliko je misli sred srca,	a	vesele niti ene ‒ Radost šla je, a prišla žalost	A
sred srca, a vesele niti ene ‒ Radost šla je,	a	prišla žalost in vse njene hčere; trpkost, zlost	A
vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo,	a	nikjer se srce ne ogreje. Še minulost pred	A
pred meno Še minulost pred meno ne obsojam je,	a	milost ž njo, duh nerad se je spominja! Ne obstojam	A
slave, in tudi pridigar ni čisto brez zabave ‒;	a	vendar o modrosti se življenjski h koncu zdi	A
jo čul sem: divna, bajna je, brezglasna ... ,	a	od takrat v srcu mi težko, zapustilo me je verno	A
Dobro jutro, sveža zemlja, sonce še za mano ‒	a	prišel sem že jaz s plugom, s kolci sem in brano	A
brazde v lice mi globoko ... . / . / stran 49 . /	A	jaz sejem, orjem, žanjem v bogu dopadljivem	A
dan, pregnana je noč, in res sen je pregnan,	a	če bije srce še, poslušam plašan, roko si polagam	A
Še bije srce mi, še moči je, oja!	A	jaz vzamem ženo si, da bodeva dva; vzamem kmečko	A
pode in čez planinske viške, le dežja v nje,	a	nam v srce daj rajši svoje bliske! Gore naj	A
v srcu jančka zaobljubil Bogu je na čast. »	A	če pridejo mrazovi, in čez polje ni snega ‒	A
izmolil očenaša dva. . / . / stran 70 . / »	A	če pridejo vetrovi, in na polju bilke ni ...	A
domov, umrl tam v Potočih stric bogat njegov,	a	med potjo zajela ga noč. Hej, kvatrna bila to	A
nogo, čuj šum, kot bi peljal kdo s parom seno,	a	že vse ‒ kot bi nič ne bilo! »Kdo dobrih kristjanov	A
Čuj, pridi sem, pij!«	A	že čez in čez Žužma ko blisk spreleti ... Še v	A
Žužem komaj da križ še stori. »Divja plav! ... «	a	že dalje prek smleških dobrav, prek cerkev,	A
z vsem svetom ravnal je! Iz vreč celo reč,	a	ljubezni še več podnevi ko v mraku zjemal je	A
ti si skromen močno! . / . / stran 78 . /	A	glasu vesti on ne čuje, z leščerbo sopiše vse	A
več ni. »Sto vragov!« zdaj šele se strezne,	a	ožgan in brez brk, oh, župan tam stoji ‒ v kesanje	A
(Prav se mu godi!)	A	vi vsi, kadar vrag vas slepi, se spomnite nanj	A
polju duhti in tam piska nekdo na piščal ...	A	jaz mislim na druge noči, ah, in, bogzna, zakaj	A
druge noči, ah, in, bogzna, zakaj je tako ‒	a	jaz mislim na dvoje oči, ki sijale v mladost	A
živiš, in mnogi se v skrbeh zate še trese,	a	storil davno že čez te je križ. Prazna je široka	A
kos se spenja; v vas k srcu zdaj srce hiti,	a	iz nebes ‒ vsa božja srenja! Notranjska Novo	A
lepša vsa; le da vsaj malo tudi si užitna, ‒	a	ne samo ko kamen stanovitna, kot si do zdaj	A
bi vas ne poznal! Srce molči in pričakuje,	a	ni stopinje od nikjer; zamisli se in po nečem	A
stran 103 . / Letski motiv I Tki mi platno,	a	ne tki za jadro, šij mi sedlo, a ne šij za konja	A
mi platno, a ne tki za jadro, šij mi sedlo,	a	ne šij za konja ‒ Kaj mi jadra, bela jadra,	A
človek ne ‒ Razum ima pač, prosto ima voljo,	a	srca ne ... In boljši vetri so po polji in boljše	A
drugi, človek ‒ se sam karajoč. Jaz ne spim,	a	te dem na roko, dem, pogladim te prav mehko	A
zigotnega jedra, da so temena bron, ramena bron,	a	bakelitna pleča, meča, ledja, nedra - rapsod	A
tek pesem bo, glinja napoj ob jedi pelina,	a	mila zapoje V HUJE - POTLEJ V MESTO OB REKI	A
izročil usnuta minula svatba nalegajo vzneseno,	a	prešerno, da veduta izbrisov za okni soseske	A
druščina glumačev, prepravljena v kositrne vojake,	a	zdaj le drugo polnoč čakajo, da zopet zažive	A
59): pesem bo, glinja napoj ob jedi pelina,	a	mila zapoje (po prvem verzu Homerjeve Ilijade	A
teme je nič. Na vse strani hlastam po lučkah,	a	tisti oblaki prahu, s katerimi preživljam dopoldneve	A
Kot bi hotel biti sam tema, nasprotje luči,	a	si v resnici ne upam odvreči svojih žarkov.	A
tudi moj plinski konec. Zaenkrat še vadim,	a	srce je pripravljeno. PREKLETA PATETIKA Čutim	A
je bilo križarjev, ki so nastavljali zanke,	a	beg bi bil brez smisla. Skremžil sem gobec,	A
nagel. Rad bi obsedel, se ustalil v besedi,	a	nima prave lege.Vsem se mudi, le njemu zastaja	A
/ LUNA, JUTRO IN LJUBEZEN Noči so mrzle,	a	sijoče.Hrepeneča pesem bedi in sanja z odprtimi	A
pa, med hojo mimo, ženske zarotniško vprašal	A	boš kaj jabolk vzela? Za može je imel žganje	A
mehko meso bi bilo enostavno zarezati znak,	a	so okoliščine preprečile čudež. Drugo telo se	A
vedel, kaj bo še nastalo iz atletskega relikta,	a	znak ga je zaobšel. Tretje telo se ni ničemur	A
njej se vračam kot odvisnik. Odteka neprestano,	a	doživljam jo mirujočo. Ogrlica iz jezerc, voljni	A
/ . / stran 68 . / v noč. Drevo se sklanja,	a	pomagati ni mogoče ‒ dremavica jih ločuje na	A
otrpežljivi osli, ne pride se prehitro nam do mésa.	A	zdaj počivajo naj drugi posli, zagosti čem v	A
drhal razpodi nesveto nam, ki se redí in pase,	a	ljudstvo po puščavi lačno vodi. Kaj bo trpelo	A
vas pisati? Pomagali si bodete s prevodi;	a	moje ni, kar sosed mi posodi, na svojih nogah	A
prijazen. Izvoljenim le hraniš sladko kašo;	a	kogar vdari roke tvoje kazen, zapreš telesno	A
blago vžgana, očeta naj te ljubi in vodnika.	A	če nikogar tvoj poduk ne mika, če učenost je	A
kar more, v razvoj in srečo dragega naroda;	a	zraven sveta mu je luč, svoboda, gojí visoke	A
oni strani. Tam narod svoj bi moral zatajiti,	a	k vam svobodoljubje njemu brani; težkó človeku	A
liberaluhi« nam pridno bogatite jezik vborni.	A	kakor goba ste v humorju suhi, v salonu, kakor	A
ta me bôde. Napako tujo vidim pač in zmoto,	a	iz domače dvakrat več je škode; ta peče me,	A
‒ Tu ena je v Ljubljani!	A	mlada?‒ Ne!	A
dežela ti ubožna, neimeniten krajček si Evrope,	a	literatov imaš cele kôpe; ti v pisariji silno	A
priljuden; njih grehe in sleparstvo pridno bíčajo.	A	jaz jih bičati ne bodem truden, dokler slepíti	A
telesi je, boré se hrabro v máhovem zavetju.	A	ko jesen je, o kako medlevajo! Od dne do dne	A
klop širokoplatni grejete; zakaj, to veste vi,	a	nam se smejete, ker mislimo, da dedci ste veljavni	A
pravega prvaka je: »Za vero, carja, dom« ‒	a	ta je prva! XXXVIII Ni sram, prvaki, strašne	A
»Ta stvar je lepa, dobra res v principi,	a	zdaj ne gre, neugodne so razmere; to je grdó	A
zdaj ne gre, neugodne so razmere; to je grdó,	a	dobro v tem je hipi.«‒	A
podobni vi mu strani? Preganjan bil je on ‒	a	vi preganjate; oznanjal mir je ‒ boj vi med	A
ne nakopá si, celo koristi svoje bo imelo.	A	vendar, bratje, meni bi se zdelo molčali smo	A
take. Brezvestne stranke šibam jaz napake,	a	materi zvestost srce mi hrani; vi tuji domovini	A
med nama vse polno vezi. . / . / stran 17 . /	A	on je govoril: »Nebeška opojnost je tvojih oči	A
obstoj in pesmi so tamkaj in čudežna vrenja.	A	tu govorijo o drugih rečeh: o zvezdah in kraljih	A
dnem brez križev, krst, molitev in jokanja.	A	mi, kar nas je živih še ostalo, smo kakor norci	A
življenja, zajetega v bol in tovarniški dim.	A	kadar ob vinu mu v žilah vzkipi, takrat bi vso	A
tamkaj teče rdeča kri, tamkaj mladi fantje mro,	a	pri nas ljudje beró: »Nemške čete zmagoslavno	A
vre nam, usta pa molčijo. Danes še molčijo,	a	privrelo bo iz prs, iz prevročih prs, bruhnilo	A
P. S.	A	vendar nisem mogel v srcu te-le pesmi streti	A
prav zato sem stisnil pest še bolj krepko ...	A	kadar bo drugačen svet, se vrneš čisto, čisto	A
jasmin, in rekel sem: To cvet je bolečin.	A	ti, kot da bi mi verjela, si moje roke v svoje	A
si imel oči, ne vem, če trde, hrapave dlani,	a	vendar sem natanko te poznal, ker si življenje	A
mati še živi, ne vem, če ljubico imel si ti,	a	vendar sem natanko te poznal, ker si s krvjo	A
bil s sibirske si strani, . / . / stran 62 . /	a	vendar sem natanko te poznal, ker si v Armadi	A
leže nam na ustih, čakaje, da kdo jih zapoje!	A	vi le molčite, kot trnje bi v grlih imeli, bojite	A
pomlad, prišla bo tako, kot prišla je enkrat,	a	vendar drugače. O ‒ s cvetjem, a s puško na	A
je enkrat, a vendar drugače. O ‒ s cvetjem,	a	s puško na rami, letos bo v boju prišla in s	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani