a (1.101-1.200)

spoznavali povsod, dokler te niso jenjali ljubiti.	A	vse drugače sem te videl jaz, ko zrl sem en	A
strel hitrosti ljubeči Bog, svoj narod kaznovat,	a	zopet izpregledal mu slabosti in v rosnem jutru	A
svetá Mesija!... . /\ .. stran 173 . \/ VI	A	glej, odtrgali, odstranili so me od prsi sladkih	A
vekomaj povsod! Kot dete borno, ki tu-le mirno,	a	s teboj zgovorno si bere drobnih cvetov po livadi	A
Čuj, angel mladi!« No, detece beži,	a	Bog gre ž njim... VIII Kaj, ti bežiš?	A
Pred hlimbàj?	A	svojega Boga se ne bojiš? V naravi lepi se tak	A
ene smrti. Prej bil podoben barki sem potrti,	a	zdaj le jadra, ladja, mi razvij! Ne boj se mi	A
natis. pesniki! . /\ .. stran 181 . \/ Srce,	a	ti?Poljubuj!	A
Poljubuj! VI Srce neumno,	a	ti poljubuj, srce neumno, ti pesmi ne kuj!	A
srce neumno, ti pesmi ne kuj! Rado bi, rado -	a	dokler resnice in harmonije in ljubke device	A
sreče brezkrajne?... . /\ .. stran 182 . \/	A	tebi, poet A tebi, poet, bodi geslo: Resnica	A
zkrajne?... . /\ .. stran 182 . \/ A tebi, poet	A	tebi, poet, bodi geslo: Resnica!Pač kaže narava	A
bodi geslo: Resnica! Pač kaže narava jo čutna,	a	vendar k nji ravno je veslo le misel slučajna	A
videl visoko zvezdíco skoz steklo prozorno,	a	z motno zenico?... III St	A
moral sem trpeti, dosti skušen sem - zadosti.	A	ne sluša naših svétov, starih, skušenih očetov	A
ki skusil svet je.« . /\ .. stran 186 . \/	A	zaroga se mu ptica, hudomušna krilatica: »Molči	A
v višnjeve višine. . /\ .. stran 187 . \/	A	ostane pod drevesom starec s svojo tamburico	A
padarji jo zdravijo s planinskimi rožicami,	a	vendar nič ne opravijo umrla bo božica mi!	A
Čuj! Ljubita sinka mater bolnó in jo tolažita,	a	med seboj se hudó, hudó ta sinčka sovražita	A
brat drugi govori. Tako se brata prepirata,	a	majka umira med tem! A jaz, ki ljubim jo tudi	A
se brata prepirata, a majka umira med tem!	A	jaz, ki ljubim jo tudi gorkó, pribežal sem k	A
res! Te njene oči so že marsikoga zmotile,	a	da ne morem jaz od njih, to je že kar od sile	A
družbo mu ni, za ženske celo nič ne mara.	A	kaj - če kegljam, bi oskuben bil, da bi še hlače	A
zaljubljen bil, ej, to bi se šele zaljubil!	A	kje bom še jaz podbradek imel, a kje bom še	A
zaljubil! A kje bom še jaz podbradek imel,	a	kje bom še jaz trebušen, a kje bom še jaz za	A
jaz podbradek imel, a kje bom še jaz trebušen,	a	kje bom še jaz za narod tako strašansko goreč	A
za narod tako strašansko goreč in navdušen?	A	kje se bom jaz nerodnež tak bogato, sijajno	A
odnesel mi ljubico to, kot lahno peresce odpihal,	a	jaz za nobeno več žensko lepo od tákrat naprej	A
In ni je več póme.	A	znanci okrog, le iščite lepih si parčkov in	A
snegu v svečani, nevestica ima že sivo glavó,	a	ženin kožuh s tulipani. In v cerkvi zagodejo	A
vetrc s farani, ko ima nevesta že sivo glavó,	a	ženin kožuh s tulipani! Pred cerkvijo To	A
podala je belo rokó in besedo poslušala sladko;	a	ko se na cesti tam ločil je, oj to se lepo priporočil	A
branilo.« Tako je gozdar lepi hčerki dejal,	a	nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, kaj srce	A
gozdar lepi hčerki dejal, a nikdar ni vedel,	a	nikdar ni znal, kaj srce je mladi težilo... In	A
»Bog vas živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov,	a	jaz sem pripeljal se danes na lov na srnico	A
te snubi; iz srca bi rad bil zakonski ti mož,	a	kaj, ko ga menda hotela ne boš...« »A kaj da ne	A
ti mož, a kaj, ko ga menda hotela ne boš...« »	A	kaj da ne, očka moj ljubi?...« In pohitel je lovec	A
Pa je šlo... Pa se zdržali niso nikdar kôla,	a	za plača smo mu dali pitanega vola. Mlinarjeva	A
ona ga vidi, pa se ulanca ne brani... »Janko,	a	kaj je vendar s teboj? V krčmo - ne greš več	A
učiteljica črke, številke, kredo, abecednik, šibo,	a	sinku pevala. a sinka v zibko devala, ki se	A
številke, kredo, abecednik, šibo, a sinku pevala.	a	sinka v zibko devala, ki se ji smejal z bradico	A
O, vas ljubi pač na Brezji milostna Marija,	a	sovraži ta, ki v prahu se pred vami zvija...	A
Brezji milostna Marija, . /\ .. stran 228 . \/	a	sovraži ta, ki v prahu se pred tabo zvija.	A
sovraži ta, ki v prahu se pred tabo zvija.	A	ti, novčič oglodani, ti si res moj ljubček,	A
sobi krasno ko sred raja, tiho kakor v grobi.	A	v dvorani zadnji, glej, leži devica; kakor dan	A
pisana plava že, plava po vodi! Mojster krojač,	a	kam vi?Poglejte, kakor da v grob bi stopal,	A
dolenjski metropoli, pač mnogo jih na svetu je,	a	tacega nikoli. V lunini svetlobi se leskeče	A
gospice gor in doli; pač mnogo jih na svetu je,	a	tacih pa nikjer, nikoli; njih melanholične oči	A
Le zase, zase take pesmice ohrani!	A	pili, moj prijatelj,« je dejal, »le pili, in	A
kukuricnil tako, da putke je - splašil v dvorišču,	a	mož mu je dal po hrbtišču dve gorki in dve za	A
ki pahnila rod mu v lance pa je ni študiral.	A	poet naš, čuj, opeval bode socialno bedo; Marksa	A
Davalagiri med gorami; z rokami svetle zvezde klati,	a	glavo ima nad zvezdami! Če skriva ljuba nogo	A
Presneta Dalila!...	A	moja voščila? Da bi kakor ona čez leta, čez	A
Še nekaj voščilec...	A	kakšnih? Da morda bi zlate uhančke	A
tako je sreča. Pač od daleč kakor sonce sije,	a	greste bliže, pa se ona za meglami skrije, a	A
a greste bliže, pa se ona za meglami skrije,	a	če ne boste zanjo vprašali, obišče vas, na bele	A
boste sámi uživali... . /\ .. stran 255 . \/	A	če jo vendar iščete, pokáj, pokáj strmite po	A
in željá in laží, baharije; ta venček nariše,	a	ta v melodije ime svoje ljube izvoljene skrije	A
nado ji nada izginila je. Preč šinila je,	a	kam?... Poslušaj, poslušaj, da ne bojo solzé kdaj	A
popoludne delujta, Bog visoko, znanost je globoko,	a	brez volje ti ni bolje niti v duši ni v obrazu	A
Letela daleč proč.	A	kje dobila je ljubezen zvesto, kje dobila je	A
se vrnila je in težko solzo tam prelila je.	A	čuj!Iz nje je vzrastel grm cvetoč, šumé se listki	A
glavó! Junaka vabi boj, ne bo se trudil on	a	peresam, in ne z drevesam. Učeni stan je zaničván	A
Vrata so tiho zaječala v moj prvi mrak,	a	sem negibno obležala, poznam tvoj korak.	A
o sebi in o ljudeh, . / . / stran 10 . /	a	preden v rosi se zgubim, zaslišim hrzanje	A
mojega vratu, on ves čas nepremično gleda.	A	če bi vendarle mirno stopila k njemu in	A
sam trenutek, je bil in je minil,	a	bo še dolgo v meni netil odmev tega utripanja	A
ptica na beli odeji, že dolgo prhúta.	A	z luno se prikrade tvoja, močna, vroča,	A
bilo, se vrata za špranjo odpirajo,	a	je že vse zate pripravljeno - zglajeno nebo	A
ostajam, kjer sem, in te spremljam z očmi,	a	za negibnimi zenicami vidim, da te dohaja	A
si in boš ostal, . / . / stran 26 . /	a	v zvezdah je pisalo, da bom premalo po	A
/ NEKDO POJE Nekdo poje, nekdo poje,	a	to človek ni, s tako drobnim glasom pojejo	A
samo stvari. Nekdo toži, nekdo toži,	a	to dete ni, stari hrast umirajoči še ječi	A
za šipami. Nekdo kliče, nekdo kliče,	a	to nisi ti, le spomini zakopani kličejo	A
pela s pticami!" Vstala sem kot v omotici,	a	moj portal beži, beži in se smeji. POLJUB	A
pastirja prosojnega name spustila?	A	če pastirček ni, mar veter z juga po meni	A
skozi trepalnice, priprte in omamljene -	a	bi vse to pustila, da bi za hip čutila	A
v sanjah kličem vas, . / . / stran 47 . /	a	ne mine dan, da ne grem zaman vprašat	A
bo junija za celo pest rdečih češenj!"	A	se še zdaj zgodi, da me na robu te dlani	A
Planil sem, da bi te potegnil k sebi,	a	tisti hip so se mi vrata pod roko zaloputnila	A
črnó nemirnega in gósto prepletenega -	a	že sta mimo priveslala iz bajke stara ribiča	A
vročega oblaka na jaso sem nazaj prišla.	A	glej, tam niže, od daleč potok žubori,	A
vodo povsod okoli in nad seboj nebo,	a	kar zdaj sanjam, je kot nekdaj nedolžno	A
vegasti, je sonce slepilo za vekami -	a	že v tej kolibi vegasti sem z grozno starko	A
Ní‐si svétu vsem poslána?	A	le vôdi me do jáme, zvésta mi do tjè ostáni	A
oblít, stojím pri temni, hládni jámi --	a	z njé nazáj mi sreča ní poslána. V spomín	A
prisvéti mrtvo gléda vse gorjé na svéti;	a	néma srca za slovenski ród -- vsaj gorjé	A
krásno líce ker čutíle náše so gorjé;	a	sedáj mrtvé na tleh ležé. 3	A
5	A	kádar nam domóvje bóde prósto zapustíte dom	A
srce krvaví! V domovíni krásni tu ostájam	a	v tujíno se podájaš tí. --“ 4	A
11 ”Továriš jedíni mi dívja zverjád	a	v srcu pa kljúje duševni me jád; mirú pa	A
13 ”	A	jédva zazíblje ga spánec lehán začúje z goščáve	A
kráj, bil si mladósti presrečen mi ráj;	a	časi zgubljéni so zláti!--	A
v očéh zdihúješ, klíčeš dóbo zlátih lét.	A	zastónj glasnó togúješ -- mládost se ne vrne	A
8	A	trpljénje ne bó véčno, v srečo mílo úpal	A
Tu solnce sréče síje.	A	méni duh je pa temán in tóžno srce bíje.	A
Prežálostno mi zrè okó in duh moj v tógi stóče.	A	srce móje pa močnó v žálosti se jóče.	A
ràj. Túdi jaz létel bi v kráje zlaté,	a	pozabíti ne b'lo bi mogóče krájev od Dráve	A
neznán. Drhtí po resníci domóvja pravíci;	a	duh mu je sam. Komu naj naznanja srcá	A
-- -- --	A	slédnjič pa smrt [nedokončano] I. PROSTA	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani