nova beseda iz Slovenije
spoznavali povsod, dokler te niso jenjali ljubiti. | A | vse drugače sem te videl jaz, ko zrl sem en | A |
strel hitrosti ljubeči Bog, svoj narod kaznovat, | a | zopet izpregledal mu slabosti in v rosnem jutru | A |
svetá Mesija!... . /\ .. stran 173 . \/ VI | A | glej, odtrgali, odstranili so me od prsi sladkih | A |
vekomaj povsod! Kot dete borno, ki tu-le mirno, | a | s teboj zgovorno si bere drobnih cvetov po livadi | A |
Čuj, angel mladi!« No, detece beži, | a | Bog gre ž njim... VIII Kaj, ti bežiš? | A |
Pred hlimbàj? | A | svojega Boga se ne bojiš? V naravi lepi se tak | A |
ene smrti. Prej bil podoben barki sem potrti, | a | zdaj le jadra, ladja, mi razvij! Ne boj se mi | A |
natis. pesniki! . /\ .. stran 181 . \/ Srce, | a | ti?Poljubuj! | A |
Poljubuj! VI Srce neumno, | a | ti poljubuj, srce neumno, ti pesmi ne kuj! | A |
srce neumno, ti pesmi ne kuj! Rado bi, rado - | a | dokler resnice in harmonije in ljubke device | A |
sreče brezkrajne?... . /\ .. stran 182 . \/ | A | tebi, poet A tebi, poet, bodi geslo: Resnica | A |
zkrajne?... . /\ .. stran 182 . \/ A tebi, poet | A | tebi, poet, bodi geslo: Resnica!Pač kaže narava | A |
bodi geslo: Resnica! Pač kaže narava jo čutna, | a | vendar k nji ravno je veslo le misel slučajna | A |
videl visoko zvezdíco skoz steklo prozorno, | a | z motno zenico?... III St | A |
moral sem trpeti, dosti skušen sem - zadosti. | A | ne sluša naših svétov, starih, skušenih očetov | A |
ki skusil svet je.« . /\ .. stran 186 . \/ | A | zaroga se mu ptica, hudomušna krilatica: »Molči | A |
v višnjeve višine. . /\ .. stran 187 . \/ | A | ostane pod drevesom starec s svojo tamburico | A |
padarji jo zdravijo s planinskimi rožicami, | a | vendar nič ne opravijo umrla bo božica mi! | A |
Čuj! Ljubita sinka mater bolnó in jo tolažita, | a | med seboj se hudó, hudó ta sinčka sovražita | A |
brat drugi govori. Tako se brata prepirata, | a | majka umira med tem! A jaz, ki ljubim jo tudi | A |
se brata prepirata, a majka umira med tem! | A | jaz, ki ljubim jo tudi gorkó, pribežal sem k | A |
res! Te njene oči so že marsikoga zmotile, | a | da ne morem jaz od njih, to je že kar od sile | A |
družbo mu ni, za ženske celo nič ne mara. | A | kaj - če kegljam, bi oskuben bil, da bi še hlače | A |
zaljubljen bil, ej, to bi se šele zaljubil! | A | kje bom še jaz podbradek imel, a kje bom še | A |
zaljubil! A kje bom še jaz podbradek imel, | a | kje bom še jaz trebušen, a kje bom še jaz za | A |
jaz podbradek imel, a kje bom še jaz trebušen, | a | kje bom še jaz za narod tako strašansko goreč | A |
za narod tako strašansko goreč in navdušen? | A | kje se bom jaz nerodnež tak bogato, sijajno | A |
odnesel mi ljubico to, kot lahno peresce odpihal, | a | jaz za nobeno več žensko lepo od tákrat naprej | A |
In ni je več póme. | A | znanci okrog, le iščite lepih si parčkov in | A |
snegu v svečani, nevestica ima že sivo glavó, | a | ženin kožuh s tulipani. In v cerkvi zagodejo | A |
vetrc s farani, ko ima nevesta že sivo glavó, | a | ženin kožuh s tulipani! Pred cerkvijo To | A |
podala je belo rokó in besedo poslušala sladko; | a | ko se na cesti tam ločil je, oj to se lepo priporočil | A |
branilo.« Tako je gozdar lepi hčerki dejal, | a | nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, kaj srce | A |
gozdar lepi hčerki dejal, a nikdar ni vedel, | a | nikdar ni znal, kaj srce je mladi težilo... In | A |
»Bog vas živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov, | a | jaz sem pripeljal se danes na lov na srnico | A |
te snubi; iz srca bi rad bil zakonski ti mož, | a | kaj, ko ga menda hotela ne boš...« »A kaj da ne | A |
ti mož, a kaj, ko ga menda hotela ne boš...« » | A | kaj da ne, očka moj ljubi?...« In pohitel je lovec | A |
Pa je šlo... Pa se zdržali niso nikdar kôla, | a | za plača smo mu dali pitanega vola. Mlinarjeva | A |
ona ga vidi, pa se ulanca ne brani... »Janko, | a | kaj je vendar s teboj? V krčmo - ne greš več | A |
učiteljica črke, številke, kredo, abecednik, šibo, | a | sinku pevala. a sinka v zibko devala, ki se | A |
številke, kredo, abecednik, šibo, a sinku pevala. | a | sinka v zibko devala, ki se ji smejal z bradico | A |
O, vas ljubi pač na Brezji milostna Marija, | a | sovraži ta, ki v prahu se pred vami zvija... | A |
Brezji milostna Marija, . /\ .. stran 228 . \/ | a | sovraži ta, ki v prahu se pred tabo zvija. | A |
sovraži ta, ki v prahu se pred tabo zvija. | A | ti, novčič oglodani, ti si res moj ljubček, | A |
sobi krasno ko sred raja, tiho kakor v grobi. | A | v dvorani zadnji, glej, leži devica; kakor dan | A |
pisana plava že, plava po vodi! Mojster krojač, | a | kam vi?Poglejte, kakor da v grob bi stopal, | A |
dolenjski metropoli, pač mnogo jih na svetu je, | a | tacega nikoli. V lunini svetlobi se leskeče | A |
gospice gor in doli; pač mnogo jih na svetu je, | a | tacih pa nikjer, nikoli; njih melanholične oči | A |
Le zase, zase take pesmice ohrani! | A | pili, moj prijatelj,« je dejal, »le pili, in | A |
kukuricnil tako, da putke je - splašil v dvorišču, | a | mož mu je dal po hrbtišču dve gorki in dve za | A |
ki pahnila rod mu v lance pa je ni študiral. | A | poet naš, čuj, opeval bode socialno bedo; Marksa | A |
Davalagiri med gorami; z rokami svetle zvezde klati, | a | glavo ima nad zvezdami! Če skriva ljuba nogo | A |
Presneta Dalila!... | A | moja voščila? Da bi kakor ona čez leta, čez | A |
Še nekaj voščilec... | A | kakšnih? Da morda bi zlate uhančke | A |
tako je sreča. Pač od daleč kakor sonce sije, | a | greste bliže, pa se ona za meglami skrije, a | A |
a greste bliže, pa se ona za meglami skrije, | a | če ne boste zanjo vprašali, obišče vas, na bele | A |
boste sámi uživali... . /\ .. stran 255 . \/ | A | če jo vendar iščete, pokáj, pokáj strmite po | A |
in željá in laží, baharije; ta venček nariše, | a | ta v melodije ime svoje ljube izvoljene skrije | A |
nado ji nada izginila je. Preč šinila je, | a | kam?... Poslušaj, poslušaj, da ne bojo solzé kdaj | A |
popoludne delujta, Bog visoko, znanost je globoko, | a | brez volje ti ni bolje niti v duši ni v obrazu | A |
Letela daleč proč. | A | kje dobila je ljubezen zvesto, kje dobila je | A |
se vrnila je in težko solzo tam prelila je. | A | čuj!Iz nje je vzrastel grm cvetoč, šumé se listki | A |
glavó! Junaka vabi boj, ne bo se trudil on | a | peresam, in ne z drevesam. Učeni stan je zaničván | A |
Vrata so tiho zaječala v moj prvi mrak, | a | sem negibno obležala, poznam tvoj korak. | A |
o sebi in o ljudeh, . / . / stran 10 . / | a | preden v rosi se zgubim, zaslišim hrzanje | A |
mojega vratu, on ves čas nepremično gleda. | A | če bi vendarle mirno stopila k njemu in | A |
sam trenutek, je bil in je minil, | a | bo še dolgo v meni netil odmev tega utripanja | A |
ptica na beli odeji, že dolgo prhúta. | A | z luno se prikrade tvoja, močna, vroča, | A |
bilo, se vrata za špranjo odpirajo, | a | je že vse zate pripravljeno - zglajeno nebo | A |
ostajam, kjer sem, in te spremljam z očmi, | a | za negibnimi zenicami vidim, da te dohaja | A |
si in boš ostal, . / . / stran 26 . / | a | v zvezdah je pisalo, da bom premalo po | A |
/ NEKDO POJE Nekdo poje, nekdo poje, | a | to človek ni, s tako drobnim glasom pojejo | A |
samo stvari. Nekdo toži, nekdo toži, | a | to dete ni, stari hrast umirajoči še ječi | A |
za šipami. Nekdo kliče, nekdo kliče, | a | to nisi ti, le spomini zakopani kličejo | A |
pela s pticami!" Vstala sem kot v omotici, | a | moj portal beži, beži in se smeji. POLJUB | A |
pastirja prosojnega name spustila? | A | če pastirček ni, mar veter z juga po meni | A |
skozi trepalnice, priprte in omamljene - | a | bi vse to pustila, da bi za hip čutila | A |
v sanjah kličem vas, . / . / stran 47 . / | a | ne mine dan, da ne grem zaman vprašat | A |
bo junija za celo pest rdečih češenj!" | A | se še zdaj zgodi, da me na robu te dlani | A |
Planil sem, da bi te potegnil k sebi, | a | tisti hip so se mi vrata pod roko zaloputnila | A |
črnó nemirnega in gósto prepletenega - | a | že sta mimo priveslala iz bajke stara ribiča | A |
vročega oblaka na jaso sem nazaj prišla. | A | glej, tam niže, od daleč potok žubori, | A |
vodo povsod okoli in nad seboj nebo, | a | kar zdaj sanjam, je kot nekdaj nedolžno | A |
vegasti, je sonce slepilo za vekami - | a | že v tej kolibi vegasti sem z grozno starko | A |
Ní‐si svétu vsem poslána? | A | le vôdi me do jáme, zvésta mi do tjè ostáni | A |
oblít, stojím pri temni, hládni jámi -- | a | z njé nazáj mi sreča ní poslána. V spomín | A |
prisvéti mrtvo gléda vse gorjé na svéti; | a | néma srca za slovenski ród -- vsaj gorjé | A |
krásno líce ker čutíle náše so gorjé; | a | sedáj mrtvé na tleh ležé. 3 | A |
5 | A | kádar nam domóvje bóde prósto zapustíte dom | A |
srce krvaví! V domovíni krásni tu ostájam | a | v tujíno se podájaš tí. --“ 4 | A |
11 ”Továriš jedíni mi dívja zverjád | a | v srcu pa kljúje duševni me jád; mirú pa | A |
13 ” | A | jédva zazíblje ga spánec lehán začúje z goščáve | A |
kráj, bil si mladósti presrečen mi ráj; | a | časi zgubljéni so zláti!-- | A |
v očéh zdihúješ, klíčeš dóbo zlátih lét. | A | zastónj glasnó togúješ -- mládost se ne vrne | A |
8 | A | trpljénje ne bó véčno, v srečo mílo úpal | A |
Tu solnce sréče síje. | A | méni duh je pa temán in tóžno srce bíje. | A |
Prežálostno mi zrè okó in duh moj v tógi stóče. | A | srce móje pa močnó v žálosti se jóče. | A |
ràj. Túdi jaz létel bi v kráje zlaté, | a | pozabíti ne b'lo bi mogóče krájev od Dráve | A |
neznán. Drhtí po resníci domóvja pravíci; | a | duh mu je sam. Komu naj naznanja srcá | A |
-- -- -- | A | slédnjič pa smrt [nedokončano] I. PROSTA | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |