Tih je in skromen, navajen trpljenja, da skoraj govorit ne upam se z njim; vsegà naveličan, sit vsega življenja, zajetega v bol in tovarniški dim. A kadar ob vinu mu v žilah vzkipi, takrat bi vso plačo naenkrat zapil in dolg svoj tovarnarju vrnil s pestmi, z veseljem ‒ ko psa bi takrat ga ubil.
Dèkle, dèkle moje Dèkle, dèkle moje, božaj me z rokami, s prsti drobnimi mi pojdi preko lic, s prsti drobnimi mi pojdi preko lic, in me vsaj za hip, za hip omami.