že (2.801-2.900)

njegove oči sledijo gibom dečkov na zidu. Zdaj je	že	bolje slišati vlak, in če bi se strojevodja	A
»Hitro!« je še rekel Bruno. A vsi so	že	položili svoje orodje na zid.Zdaj se nihče ne	A
spodaj in vrgel na hrbet skoraj prazno vrečo. A	že	vsi tečejo vzdolž proge, med progo in zidkom	A
Lojzek pognal k stopničkam. In ušel bi, ker je	že	na tretji stopnički, da niso zadaj prsti ujeli	A
gre na jok; a je samo prvi poskus. »Ti bom	že	pokazal, kdo je kriv.« »Jaz nisem nič naredil	A
rekla Lojzkova mama. »Kaj bo iz njih, če so	že	zdaj takšni roparji,« je zasoplo rekel in požrl	A
»Nič nisem kriv,« je rekel Lojzek. »To je	že	od sile, da še taji, ropar!Na mestu zločina	A
Še solz. In Lojzkova mama tudi	že	hiti z izpovedjo, ko da mu mora s tem pomagati	A
da te niso. . /\ .. stran 26 . \/ Oni so	že	večji dečki.« »Niso vsi večji, mama.«	A
potopljena vojna ladja Wien. A oni so se	že	navadili nanjo, ni več takó zanimiva kakor po	A
da se je v toploti čas ustavil. Sonce se je	že	precéj nagnilo nad morjem, a še zmeraj peče	A
»Daj hitro,« je rekel. »Je	že	slišati lokomotivo,« je rekel Aldo. Bruno pa	A
slišijo samo Bruna, ki na pol jezno zamrmra: »Se	že	premika.«In res, tam spredaj škrtne semafor	A
sobi ima pisalno mizo, a ne sedi ob nji, ker je	že	star in upokojen in nemški molitvenik je zmeraj	A
Vsi umazani boste,« je rekla Mici. A Evka je	že	držala rob njenega krila. »Lej, lej,« je potihoma	A
kamnitemu obrazu pod črno kučmo? Evka pa je	že	bila spet na oknu. »Da ne boš padla,« je rekla	A
pod zemljo k mami, ki je sama. Petrolejka je	že	gorela na mizi, a obe okni sta bili škrlatni	A
bilo, ko da beži pred plameni, a plameni so	že	vsi na nji, na mami, na Branku in Evki, ki sta	A
skačejo z oken, gospa.« A tedaj sta onadva	že	bežala, samo ‚ojoj’ sta slišala, kako je tožila	A
pravi »potem bo prišla pomlad«, ko pa je pomlad	že	prisla in je že poletje, ker so platane pred	A
prišla pomlad«, ko pa je pomlad že prisla in je	že	poletje, ker so platane pred šolo vse košate	A
prsti spet sprožili in vzeli milo, se je bila	že	obrnila in začela mirno točiti vodo v posodo	A
dobro srce, saj če ne bi imela dobrega srca, bi	že	zdavnaj zbežala. Počasi je šla po hodniku, počasi	A
omahnila, se je zazibal, da bi jo premagal, a	že	je ovehnil s celim telesom za njo. Mici je odložila	A
svinčenega kipa. »Stric,« je šepetala, ker	že	dolgo je bilo, kar ni govoril z njo, zdaj pa	A
vedeli, da je stari umrl, in so prišli, ko so	že	bile sveče okoli njega.Nič drugačen ni bil,	A
»Mici!« je zaklicala. A Mici je	že	bila ob nji in jo tolažila. »Premaknil se je	A
Pobalini! »Su, coraggio,« je rekel tisti prvi, a	že	so bile tudi po drugih oknih glave s fesi.In	A
drugih oknih glave s fesi. In tudi kamenje je	že	letelo v sobo.In Evko ni bil zadel kamen, a	A
»Aj!« je vzkliknil. Takó so drugi	že	začeli skakati z oken, ker je imel tisti njihov	A
bosi po plitvi vodi. In Evka in Saško sta	že	zdavnaj spet prijatelja, posebno od takrat,	A
obešalniku Bil je jesenski dopoldan, prozoren, a	že	s pridihom zime v sebi.Sončno ozračje, ki se	A
tenek nos pa se je užaljeno uprl draženju. »	Že	vem, na gumi ležiš,« je rekel. »Tudi brez gume	A
»Kaj si rekel?« A Danilo je	že	ušel in se pomešal med šolarje, ki se gnetejo	A
je premaknila, a tedaj so jo razburjeni prsti	že	držali za uhelj. Devo parlare soltanto italiano	A
ki neslišno kroži nad njim. In tudi sam kroži	že	ves v nji, ker zdaj vleče Julko za desno in	A
kjer je prej letel papirnati zrakoplov. A je	že	spet sredi sobe. »Ti, ti, ti,« momlja.	A
In še tehtnico in uteži, spodaj.	Že	zarana je postavljena platnena streha nad njegovim	A
»Priden,« je rekla. »Takó je prav, da se	že	zdaj učiš.« Branko je splakoval vedro.	A
sem pral vedro!« je rekel Branko. A Štefan je	že	molčé vzdignil tehtnico in jo porival v bank	A
lonec in zlije kavo nanj. Bel lonec je rabil	že	stari oče in ker so ga otroci razbili, ga je	A
ključavnice, medtem ko so pred zaprto mlekarno	že	iztovorili s kamiona velike vrče. Naglo hodi	A
Po ulicah, ki tečejo proti Kanalu, težaki	že	vlečejo pritlikave vozičke, iz temnih skladišč	A
snemajo teleta,« je rekel. Potem pa, ko ga je bil	že	skoraj dohitel: »Čujte, v dveh minutah naloživa	A
predrznost!« Ivanka pa tehta in tehta; a tedaj je	že	bil ob banku Štefan, pograbil je kos masla in	A
»Ha, nisem Ivanka, jaz! Bi ti	že	pokazala!« Odšla je za živo mejo zelenja in	A
nekaj časa je bil čuti njen močni glas: »To je	že	od sile, tak brdavs!« Čez hip pa, ko so se ustopile	A
piščancu ti ga zavijem.« Ko pa je bil neznanec	že	čisto blizu, ni vzdržal več. Zalučal je računico	A
Razkoračil se je ob banku in pokazal hlače. »	Že	teden dni ti pravim. Teden dni.«	A
katerem je zid ves prepojen z vlago. »Nadaljuj	že	enkrat!« je vznevoljen kriknil učitelj. Toda	A
Ko je vstopila Sonja, je prenehal. »Ali	že	kaj znaš?«In se je muzala.	A
Njemu pa so gorela lica, ker je bila Sonja	že	gospodična. A vse drugače kot pred novim učiteljem	A
listke. . /\ .. stran 145 . \/ 10 Bili so	že	zbrani pri kosilu, ko je prišel oče domov.	A
ne vé, kaj bi. Ustopil se je k ženi, ki je	že	pomivala posodo: »Ali boš kmalu gotova s svojimi	A
na vrhu in veter ga vsega ovija v zastavo, a	že	se je izmotal iz nje, privezal jo bo in vsak	A
Trgovec s suhim sadjem. A to je bilo	že	zdavnaj in njegova slika je na steni siva kakor	A
Rekli pa so ji vsi Fani, kot odrasli ženski,	že	takrat ko je komaj doraščala, ker je bila takó	A
dolgo ni bilo nazaj, čeprav se je bila slavnost	že	zdavnaj zaključila. Potem se je prikazala v	A
Rudi celó do vrat njune sobe. Skočila je bila	že	prej s postelje in ko jo je Fani zagledala,	A
žile. Niti tisto jutro ne, ko je bil v kotu	že	pripravljen kovček, nista nič zinili. Okno njene	A
še bolj krepko. . /\ .. stran 181 . \/ 4	Že	teden dni si večer za večerom zapisuje o nji	A
rumene kakor njeni lasje. Privadila se je	že	bila Trstu.Stara Grkinja je bila kakor zdajle	A
vzdignila, kolebljivo se je gugala, ker je bila	že	precéj pila.V roki je držala kozarec; vsi naj	A
mehko rekla in se branila joka. Za Fani da	že	vé, kakšna je bila.O, taka moč je bila v ti	A
Motovilili so ob avtih, nekdo od domačinov (kdo je	že	bil? ne spomni se, a je vseeno, ne?), ki je	A
napival pred taksijem. Še ko sta Fani in Rudi	že	sedela, je potresoval s kozarcem in brenkal	A
ji ga je držal pred usti vaščan (kdo neki je	že	bil?).In kakor je nihala Fani, takó so nihala	A
ta hip ne spada zraven. Prvi avto da je bil	že	izginil za ovinkom, njihov avto je bil zdaj	A
hrapavimi žoltimi jadri. Še nedavno je bila mala	že	zarana kakor otrok v sinji halji ob oknu, odmaknila	A
njegovo okno pa sta še v soncu, medtem ko je ulica	že	v senci večera.Takó sta v svetlobi kakor ob	A
kakor ob zgornjem robu velike škatle, ki je	že	vsa siva.In vse dni takó, poznata se in vendar	A
ob Rusem mostu. In tudi zgodaj zjutraj so	že	takó zbrani za tistim oknom, ki ima rešetko	A
čoln pa prihaja naravnost proti nji; zdaj je	že	prav blizu, zdaj bo v nji in se bo vnel od njenega	A
na Višu, ko je sonce bajna prikazen in vendar	že	domače, že toplota za človeka; domača in topla	A
je sonce bajna prikazen in vendar že domače,	že	toplota za človeka; domača in topla in okrogla	A
Ali nisi nikoli videl murk, a, Srečko?« To je	že	od sile, je pomislil in stopil do okna in spet	A
La prossima volta parler� bene = Drugič bom	že	lepo govoril. bila, ker sta se srečala na poti	A
Tedaj ji je rekel: »Hvala.« »Vidiš, da	že	znaš!« je vzkliknila.»Vidiš!«	A
kaj,« je rekel. Ali pa: »Kar odpočij se, bom	že	jaz vse uredil!« A kaj mu očita?	A
iz razdraženosti ga je napadel. »Ti si ju	že	prej poznal?« je vprašal, a njegovo vprašanje	A
mislil, zdaj lahko tudi molčiva! Zato, ker je	že	drugo leto vpisan na padovanski univerzi, se	A
časa do časa k lasem. Zakaj sprašuje to, kar	že	vé? »Ne,« je rekel.	A
zato, ker ni še na točki, na kateri je Srečko	že;	zato ker bi lahko bil, a in; bi moral biti,	A
biti, pa ni. In zato, ker je Rezikino draženje	že	postalo draženje, ki si ga sam goji.Srečko pa	A
past, ki je ni pričakoval. Strupen je, ker je	že	odrasel in zrel ob njem, ki je zapredena štrena	A
da jo je tudi jezero zapustilo. Da, on je bil	že	Milko, ko je takó mislil na dekle in stopal	A
čolnom ob bregu rožljale verige. On je bil	že	Milko. Tudi si je predstavljal (o naiven idealist	A
jezik? Prešel ga je globok, nejasen strah, a	že	je bral drug odstavek: XLII ... vsakdo ima	A
Dom in svet. A ta naslov je	že	videl nekje.Še prej ko na ti očetovi knjigi	A
prej ko na ti očetovi knjigi, ki je v knjižnici	že	deset let, petnajst let. Stoji in ima roke v	A
Je ‚naš’. Torej	že	pred desetimi leti, že tedaj, ko je stric zarana	A
Je ‚naš’. Torej že pred desetimi leti,	že	tedaj, ko je stric zarana odhajal in so opoldne	A
njem, rase in postaja dvajsetleten fant, je	že	dvajsetleten in vendar je še deček, ki nabira	A
za strica. A obenem (tudi to! tudi to!) je	že	takrat tudi Milko, ki mu ne smeš vsega zaupati	A
Kakor takrat? Pa je tudi takrat	že	Emilio, ker hodi v italijansko šolo in teta	A
prepirajo in čufajo. Nekatere so nestrpne, ker je	že	dan in čas, da jim teta odpre hram; druge pa	A
in odhajajo. Njegov nono pa je odšel v mesto	že	prej, še v prejšnjem stoletju. Ležal je in ulica	A
hoče. In je nemir v njegovem vrtanju, ker ga	že	sluti.Ali je bil še manjši ob tem dedu, ko se	A
njuno spalnico, ki je nima rad prav zato, ker je	že	vsa določen smisel, ker je v nji vse po dvoje	A
matere in njegovega očeta? In je prav tako	že	pripravljeno, nikoli novo, Starai fermo, sì	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani