Kako se bom se silno tresel, bal, ko znašel se bom v snopu božjem čarnem, me boš za svojega imenoval in skrival v mrtvem kotu nenevarnem. Če pa trpel v zatišju bom preudarnem, privezan med stoglave žive biče in vate, molil bom v trenutku žarnem, že piska veter zvonki skoz kotliče. Mravljišče je v držaju bele kljuke, so črvojedine v kolenu pruke.