Pričenja se z vsakdanjim dnevom, fotografiranjem pred hišo in različnim pogledom na nič hudega sluteče člane družine. Od tod nas literat počasi, a že s slutnjami na najhujše, pripelje do grozljive vesti o očetovi nesreči v gorah. Ta bivanjskotragična izkušnja je, čeprav kompozicijsko postavljena v zaključek knjige, verjetno kontemplativno in tudi poetično centralna enota celotne knjige.