V polju vlada sveti mir ‒ suho listje le trepeče in otožno šepeta, hladen vetrič z vej ga meče in se z njim igra. Prepelica skliče mlade in tako jim reče: »Ljube prepeličke moje, log je tu še tih in prazen ... Jutri, preden že zapoje zvonec dan na vasi, odletimo v kraj prijazen, daleč za zeleno morje, kjer so širna polja, v poljih zlati klasi, v klasih zrnca pa najbolja.