sodnik (801-900)

vstane Simon. »Stoj še malo!« pravi	sodnik.	»Kaj meniš, da moja hči v tej reči	A
sobo in naznani, da se je mestni	sodnik	Sumerek oglasil, prosé, da bi	A
čelo nagrbančil. Nekaj hipov in	sodnik	je stopil v sobo.Bil je v svoji	A
vprašanje, kaj bi tu želel, pravi	sodnik:	»Najnaprvo, milostljivi gospod	A
prav podučili, ljubi moj gospod	sodnik!	Kaj morem jaz za to, če eden mladih	A
mladeničev leze k svoji ljubici?«	Sodnik	je prebledel.Vedel je, kam to	A
posmehljivo je dejal: »Ne zamerite,	sodnik!	Ni mi v glavo palo, da se menim	A
. / »Gospod poglavar,« pravi	sodnik	jezno, »to so besede, na katere	A
ubil.« »Hlapec vaš,« odgovori	sodnik,	»ni ubit, dasiravno je ranjen	A
« Rekši, mu migne, naj odide.	Sodnik	se malo pokloni in odhajaje reče	A
vpil: »Pes, tam so duri!« Ko je	sodnik	zapustil stan poglavarjev, šel	A
Auersperg pak je precej, ko je	sodnik	odšel, s kupico vina jezo splaknil	A
odpirajo, naglo skoči na okno.	Sodnik,	Grniščak in še trije meščanje	A
kaznovati, ki je to storil. Mestni	sodnik	je pa to reč nase vzel in zato	A
»Res. Naj bo	sodnik	zaprt ali kar hoče, in njegova	A
silah in nadlogah ravno mestni	sodnik	to krušno službo naklonil; zato	A
je hitro preudaril: če mestni	sodnik	pride na sodnijo nazaj, utegnil	A
ljubljanski niso vedeli, kam je	sodnik	nanagloma zginil.Zakaj, dasiravno	A
je vedelo vse mesto, da mestni	sodnik	Sumerek ni pobegnil, temveč da	A
se vam ne bom zahvalil,« pravi	sodnik.	»Jetniku ni noben dan srečen, najmanj	A
malenkost mi boste obljubili.«	Sodnik	ga srepo pogleda.»Kaj vam hočem	A
pomeni? Orožje sem slišal!« pravi	sodnik.	»Vem, vidim, v najhujši sili ste	A
klal pse tvoje vrste tu doli.«	Sodnik	se mirno usede na stol nazaj in	A
nazaj.« . / . / stran 67 . /	Sodnik	je barvo spremenil.Tresel se je	A
nepokvarjenega, poštenega!« izgovoril je	sodnik	in v hipu je glavar odprl duri	A
prišel. Glas je šel od ust do ust: »	Sodnik,	sodnik!« in ko bi mignil, je divji	A
je šel od ust do ust: »Sodnik,	sodnik!	« in ko bi mignil, je divji hrum	A
potihnil. »Meščanje,« govoril je	sodnik,	»če sem kdaj prav govoril in delal	A
njegovo izdati,« dejal mu je tiho	sodnik.	Čeravno ni bilo lahko delo razkačene	A
pa ugibali, kje je bil mestni	sodnik,	kako je naenkrat med ljudi prišel	A
glavarja pregnali ali potolkli.	Sodnik	in nekaj veljakov pa je imelo	A
Grniščak. Danes je imel stari	sodnik	svojo hčer zopet videti.Pa nikakor	A
meščana pogostiti. Toda stari	sodnik	se ni ničesar hotel pritakniti	A
Rekši, jo v srce zabode. Stari	sodnik	ni besedice črhnil, kri mu je	A
sodnikov Pavle Zaropotaj, prvi	sodnik	in župan tega starega mesta.In	A
tega starega mesta. In svetlo je	sodnik	Zaropotaj po zbrani množici pogledal	A
»Lukež Drnulja,« govori višji	sodnik	dalje, »ni nič kriv tega.Njega	A
Višnjanje. Ko se vihar poleže, višji	sodnik	Zaropotaj pa usede, kar vstane	A
in eni pesti stiskajo. Višji	sodnik	in župan Zaropotaj, ki je bil	A
Torej je bil zdaj jako oster	sodnik.	»Tvoja ljubezniva mi nič več ne	A
preobračati, da se ga je še okrajni	sodnik,	ki ni bil poseben bistroglav,	A
polagoma polnila. Mladi, neoženjeni	sodnik	in njegov adjunkt sta bila že	A
ne kupi.« »Je li lepa?« vpraša	sodnik.	»Oh, tu se je oglasil idealist	A
in ošabno gledal po občinstvu.	Sodnik	se mu je pridružil ter govoril	A
zadnjo gostilniško sobo. Tudi	sodnik,	notar in gospod Anton so se pridružili	A
našega glavarja ni,« omenil je	sodnik.	»Sinoči je obljubil, da pride	A
pa grozen ‒ radikalec,« ustavi	sodnik	Boleta. »Pojdiva rajši plesat	A
kakor pripovedujejo!« omenja	sodnik.	»Bodemo videli!« hiti notar Koprivec	A
izključno posest!« šalil se je	sodnik.	»Kotiljon je že moj in prva kadrilja	A
prebiral. »Čestitam!« dejal je	sodnik.	»Ko bi ne bila tako mlada!« omenil	A
soproga. »Prosim, prosim, gospod	sodnik,	« hitel je Meden in tiral ogovorjenega	A
vi ste lisjak!« smejal se je	sodnik.	»Pa tisti ‒ ki je grozdje ogledaval	A
»Prijetno je bilo!« dejal je	sodnik	in zavil se, tesno v svoj kožuh	A
»Kaj, kaj, kako?« klical je	sodnik,	ki je sedel pri večerji, in celo	A
A kaj se je zgodilo?« silil je	sodnik.	»Glavarjeva soproga se je sprehajala	A
ni napad na gospo!« omenil je	sodnik.	»Surovost je, ako ni napad!« hudoval	A
bil jezno zavrnil, ko bi ne bil	sodnik	preprečil daljšega zabavljanja	A
zopet sta si v laseh!« hitel je	sodnik.	»Govorita vendar enkrat mirno	A
tiho! Nič zabavljanja!« oglasi se	sodnik.	»Dobro, da ste prišli, gospod	A
govorili?« »Pametna je taka, gospod	sodnik,	« pritrjuje kaplan, »naš trg je	A
odbor, gospodje!« povzame zopet	sodnik	besedo.»Oglejmo se malo okoli	A
družba. »Kandidirajte vi, gospod	sodnik!	« omeni davkarski nadzornik, ko	A
Ne vem, kako bo ž njim,« deje	sodnik,	»pri nas pač, pri nas, toda drugod	A
besed je bil skoraj dramatičen.	Sodnik	in notar sta plašno in strmeč	A
Meden ‒ kakor kakšen drugi,« deje	sodnik,	»a pravilno bo vendar vprašati	A
Le poglejte jih!	Sodnik	bi bil rad kandidat ‒ pa je li	A
srečavajoč se v svojih opravkih.	Sodnik,	davkarski nadzornik in Ruda niso	A
njegov sedež. To je bil okrajni	sodnik	Majaron.Oblekel se ni bil praznično	A
mlajšega, nego je bil v istini.	Sodnik	ni ostal dolgo sam v zadnji sobi	A
»Izvrstno je bilo to, gospod	sodnik!	« kliče že sredi druge sobe, ugledavši	A
niste poslušali v dvorani, gospod	sodnik?	«Govornik je vtem obstal pred starim	A
levici, švigal ob svoje stegno.	Sodnik	se je jako prijazno nasmehljal	A
bi ga jako simpatičnega moža.	Sodnik	je bil vtem sedel na koncu mize	A
pogum ima pač,« povzame zopet	sodnik	pogovor, »saj sem ji vsak dan	A
morda bi bilo res bolje!« reče	sodnik	ter nastopi s svojo vnovič zapaljeno	A
gospod doktor Hrast,« povzame	sodnik,	»meni ni všeč, da moja hči deklamuje	A
dobrovoljno: »Ne bojte se, gospod	sodnik;	zdaj bo jel drug veter pihati	A
nikdar ne, gospod doktor ,« reče	sodnik	emfatično, »jaz sem dvainpetdesetega	A
»Da, da, tudi to vem, gospod	sodnik,	« povzame zopet naglo doktor besedo	A
« Zdaj je bil	sodnik	s smehom na vrsti.»Za božjo voljo	A
Mi ne znamo, kaj je nameraval	sodnik	reči, kajti vesel glas od vrat	A
se, da te morda ne bo nocoj!«	Sodnik	je isto tako prijazno stopil onemu	A
Jako navadno ime!« oglasi se	sodnik	od drugega konca mize. »Resda	A
Nemko v hišo?« oglasi se zopet	sodnik.	»Tako naroden mož, kakor ste vi	A
kakor ste vi!« »Vidite, gospod	sodnik,	to pač pride tako, ako žena hoče	A
doma ta vaša guvernanta?« vpraša	sodnik.	»V renski provinci!	A
dvorani. »Videli bodete, gospod	sodnik,	doktor mi bo danes mojo guvernanto	A
ubogala, bilo bi še bolje,« reče	sodnik	ter skuša prikrivati svojo notranjo	A
Kako?« meni Marica.	Sodnik	ni znal odgovora, ker ni bil poslušal	A
stole pri dolgi mizi pod zrcalom.	Sodnik	je, ozrši se k vratom, naglo vstal	A
Predstavljanje se je hitro zvršilo in	sodnik	je vljudno gospe Boletovi poljubil	A
družba je sedla okrog dolge mize in	sodnik	se je pomaknil v istini na stol	A
da sploh ne pleše. Okrajni	sodnik	je bil, prisedši poleg guvernante	A
domovini Boletove guvernante.	Sodnik	Majaron je skoro več povedal o	A
bom naučil!« vzklikne zdaj naglo	sodnik;	»ne peti, tega ne umem in ne znam	A
silo ukaželjna.« »Dobro!« kliče	sodnik	ter ne izpusti njene roke.»Začniva	A
liebe, du liebst ... « odgovarja	sodnik.	»To je skoro tako kakor nemški	A
26 . / »Za božjo voljo, gospod	sodnik,	ali se bavite tudi s sanskritom	A
glagolih morda temeljitejši nego	sodnik,	ki jih celo s sanskritom podpira	A
majhnega ribnjaka tu v obližju.	Sodnik	pa je pušil mirno svojo pipo in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani