sodnik (601-700)

ukrotil ga z orožjem, ki se ga je	sodnik	bal.Pa je bil vendar tudi sam	A
njega živo prepričan, da mu je	sodnik	res le stric, ne pa predstojnik	A
le stric, ne pa predstojnik.	Sodnik	pa je po svoje vedel, da je enkrat	A
je zadrl na kmeta zelen ptič.	Sodnik	pa je pisal in se ni menil za	A
hodil?« »Tiho,« je dejal mirno	sodnik.	»Tu si v uradu!«	A
si v uradu!« Kmet je utihnil,	sodnik	se je dvignil z listom v roki	A
Sedaj je kmet laže umel.	Sodnik	mu je bral obsodbo zaradi nekega	A
Skušal se je opravičevati.	Sodnik	je zmajal z glavo, vzel list papirja	A
»Kaj pa?« vpraša kmet.	Sodnik	mu molče obrne hrbet. Zelena ptica	A
Zelena ptica zahrešči.	Sodnik	kliče drugega, Vrbana Klobučarja	A
njegovih nadaljnjih ukrepov.	Sodnik	ga je iz Tolmina še enkrat prosil	A
tem, kaj se godi med ljudmi.	Sodnik	mu je vedel malo povedati.Poročal	A
zahteval. »Prosim,« se je poklonil	sodnik,	»razglejte se v aktih pa ukazujte	A
Prepričati se je moral, da je	sodnik	storil vso svojo dolžnost. »A	A
Potem je dal znamenje.	Sodnik	se je dvignil, spregovoril nekaj	A
je in dejal: »Ni bilo treba.«	Sodnik	je medtem prebral tožbo tolminskih	A
nazoru, da toženec ne more biti	sodnik	v svoji pravdi s tistim, ki toži	A
ganil. »Kdo toži?« je klical	sodnik,	a zopet brez uspeha.Tedaj se je	A
»Umika tožbo,« je narekoval	sodnik	tajniku. »Matej Jarc!«	A
Bogu,« je bilo čuti iz množice.	Sodnik	je zbledel.Tajnik mu je namignil	A
Kragulj toži,« je povedal glasno	sodnik.	Nekaj biričev se je navidezno slučajno	A
naj pristopi!« je nestrpno vpil	sodnik.	»Pojdi, pojdi,« so priganjali	A
grajal. »Kdo si ti?« je vprašal	sodnik.	Povedala je, da je prišla mesto	A
»Tvoj brat toži!« je dejal	sodnik.	»Ne vem,« je odgovorila.	A
priti ni hotel,« je strahoval	sodnik	dekle in nato šepetal s svojim	A
znamenja, ki jih dekle ni videlo ...	Sodnik	je končeval svoj posel.Čudi da	A
Nihče se ne gane.	Sodnik	čaka, potem pa pravi slovesno	A
itd. Razglašam kot pooblaščeni	sodnik	tolminskega gospoda Jakoba Antona	A
videla več. Pač pa je pristopil	sodnik	in dejal dobrohotno: »Ne boj se	A
hišo in jo vedli po hodniku.	Sodnik	in njegov žlahtnik sta šla za	A
»Sedi, dete!« se je sladkal	sodnik.	Ko se je umirila, je vprašal:	A
ki te je ogovarjal?« je vprašal	sodnik.	Deklica je zbledela.	A
Antonija Kragulj,« je rekel slovesno	sodnik,	»vprašam te še enkrat!Kdo je bil	A
hujše. »Pod prisego!« je zaklical	sodnik.	Njegov žlahtnik je res prižigal	A
ubijete.« »Vederemo,« je dejal	sodnik.	Grandentu pa so se zaiskrile oči	A
plamenice. Videla je, da je vstopil	sodnik	z dvema biričema.Deklica je zavpila	A
»Antonija Kragulj,« je dejal	sodnik,	ko sta jo prijela biriča, da ne	A
»Naj bom!« je vzkliknila.	Sodnik	je pokimal biričema. Biriča sta	A
Kragulj,« je še enkrat vprašal	sodnik.	»Ali se še nisi premislila?«	A
onesvestila ... Dve uri pozneje jo je dal	sodnik	biričem odvesti iz Tolmina.	A
ga, ker da je plemiški sluga.	Sodnik	je vprašal, čegav. Da konjar kneza	A
« je vzkliknil vedro, »gospod	sodnik!	Srečen sem, da vas vidim.«	A
vidim.« Bil je v resnici tolminski	sodnik	Locatelli, ki ga je Bandel ustavil	A
ugnati. Ko je videl, da misli	sodnik	iti, ga je naglo ujel pod pazduho	A
«	Sodnik	se je nekoliko otepal in ustavljal	A
ugovarjal Bandel in ga vlekel s seboj.	Sodnik	je zaklel.Potem je vprašal: »O	A
»Tudi pri Porzii?« je vprašal	sodnik.	»Če ne danes pa jutri,« je odvrnil	A
Povedal bom po obedu,« je zarenčal	sodnik.	Nato je menil: »Nadejam se, da	A
okus.« * . / . / stran 183 . /	Sodnik	je bil s postrežbo zadovoljen	A
Nobeno noč ne spim,« se je začel	sodnik	zaupljivo izpovedovati.»Strašit	A
verjel,« je zavpil razdraženo	sodnik.	»Boš tudi ti še videl svoje ... vsak	A
Da bom videl svoj strah, gospod	sodnik?	Saj ste hoteli takó reči?« je dejal	A
Strašen človek!« je vzkliknil	sodnik	očitno prevzeto. »A moj strah	A
je vprašal še vedno nepomirjen	sodnik.	»Verjamem,« je odvrnil zopet davkar	A
stran 185 . / »Svetuj!« je velel	sodnik.	»Pojdite k zdravniku,« je rekel	A
Težka kri, deješ?« je vprašal	sodnik	sproščeno.»Ali je to hudo?	A
mrtuda,« je odvrnil hladno Bandel.	Sodnik	je nekaj časa molčal.Nato se je	A
Ali smem?« »Povej!« je bevsknil	sodnik.	»To-le preberite pa potrdite!	A
»Razumete?« je vprašal, ko je	sodnik	bral.»Ni res?	A
misliš iti v hribe?« je vprašal	sodnik	nejeverno in osuplo. »Tudi bom	A
Mnogo zahtevaš,« je dejal čemerno	sodnik.	»Tolminska je grofovska.«	A
davek moj,« je odgovoril Bandel.	Sodnik	mu je podpisal.Nato je odhajal	A
gotovo pridigo pri jezuitih.«	Sodnik	je šel.Bil je vsaj nekoliko manj	A
« Komaj je	sodnik	odšel, je poklical Bandel svojega	A
se je godilo tajno. Tolminski	sodnik,	ki je zvedel za Bandelovo početje	A
davka, je šel takoj, ko ga je	sodnik	obvestil o Bandelovi rubežni na	A
smrt, ko ji je prejšnji tolminski	sodnik,	sedanjemu oče, grozil, da jo postavi	A
vzklikati: »Via, via!* Gospod	sodnik	obeduje.« »Kar prav pridem,« je	A
Bil je v sodnikovi obednici.	Sodnik	je prinesel pravkar čašo vina	A
z odtrgano verižico s stojala.	Sodnik	je še vedno glupo strmel. »Sedi	A
»Kar po domače!«	Sodnik	je rastel s stolice.Ves je posinjel	A
sodnika, da je odletel zamašek.	Sodnik	je zmedeno zijal.Peter je * Via	A
popolnoma. Hripavo je zavpil	sodnik.	Duša se je zasmejal in šel.	A
Nad njim se je odprlo okno.	Sodnik	je stal v oknu in vpil: »Držite	A
prihajam jaz, Ahil Brunetti, mestni	sodnik,	da vas zaslišim, kaj je dalo povod	A
ljudeh. »Premislite,« je pozival	sodnik,	»da je tak odgovor očiten upor	A
samostojen in od goriškega neodvisen.	Sodnik	je molčal in mirno motril ljudi	A
Ljudje so se zasmejali.	Sodnik	se je razgrel. »Vi, vi,« je vzkliknil	A
Figo nam je mar,« so potrdili.	Sodnik	se je molče okrenil, zajahal konja	A
solkanski paglavci zasmejali.	Sodnik	je zbledel od jeze in se komaj	A
podglavar in njegovi spremljevalci,	sodnik	Brunetti, grof Coronini, Radetič	A
uradovati, je prosil za sprejem mestni	sodnik	Brunetti.Podglavar mu je dal vstopiti	A
/ . / stran 299 . / »Gospod	sodnik!	Saj vem, da niste prišli sami od	A
podglavar ‒« je skušal govoriti	sodnik,	a mu namestnik ni pustil. »Dovolj	A
Sveti Bog!« je vzkliknil tedaj	sodnik	neposredno. »Kdo govori o gospodu	A
povlekel?« . / . / stran 300 . /	Sodnik	se je molče poklonil.Bil je s	A
»Noče,« je spregovoril bridko	sodnik.	Tedaj šele so se grofu Adamu odprle	A
je naznanil isto, kar že prej	sodnik.	Podglavar je zbledel.	A
bilo glupe zmote, ki ji je bil	sodnik	priča.Na Coroninija in izgubljenega	A
privihral po gosposki ulici mestni	sodnik	Brunetti. »Peljem vas pred gospoda	A
se ljudje gnetli iz ulic vanj.	Sodnik	Brunetti je stal ob vratih in	A
Streljajo,« je vzkliknil uradnik.	Sodnik	Brunetti je ponovil v četrto,	A
pa boste verjeli,« je vzkliknil	sodnik,	ki je stopil k oknu.Videti je	A
tovariše, ki jih je privedel iz ječe	sodnik	Brunetti. Mož je poskušal obenem	A
šel po duhovnega, a ga ni našel.	Sodnik	je umrl nepreviden. Tudi to je	A
je bil oče prejšnji grofovski	sodnik,	in da je bil torej sodnik Locatelli	A
grofovski sodnik, in da je bil torej	sodnik	Locatelli, ki ga je pred nedavnim	A
Tvoj po poli brat je bil torej pa	sodnik	tolminski in mene je strahoval	A
pa vidi, da prihaja tolminski	sodnik.	Kaj bi se srečeval z njim!	A
vse slišal, kaj je rekel v izbi	sodnik	in kaj je rekla baba.Pozneje je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani