sodnik (1.001-1.100)

»Zbogom!«	Sodnik	pozvoni in veli vstopivšemu slugi	A
v naslanjaču in strmeč vanjo -	sodnik	Pavel. Bila je Anka Vrbanojev	A
preiskavo in razsodbo je potreboval	sodnik	le še enega vprašanja:O krivdi	A
Mraz me stresa!«	Sodnik	vstane, upre roke ob mizo ter	A
stoprav na koncu, ko proglasi	sodnik,	da je zatoženka obsojena zaradi	A
»Kaj, kaj pomeni to?«	Sodnik	ji obrne hrbet in veli, korakajoč	A
vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže	sodnik	in sluga in pisar, oba prepričana	A
Potem odide s spremljevalcema.	Sodnik	pa stopi v sosedno sobo, tam se	A
vročinsko bolezen, v deliriju je.	Sodnik	ukaže poslati po zdravnika.	A
Za pogrebom je šel samo eden:	sodnik	Pavel. Ko je sedel zvečer	A
»Da, da! Gospod	sodnik,	tako je lepo!To je krščansko!	A
ima!« »Čujte, vi,« obrne se	sodnik	k pisarju, »prinesite mi dotični	A
nego vaše neumnosti poslušati?«	Sodnik	je bil osoren bolj in bolj. A	A
denarja,« smejal se je cinično	sodnik.	»Tu je postava, postava!	A
Čakal je dolgo, da je prišel	sodnik,	in lotil se ga je takoj ter razodel	A
še vi zblazneli!« zavrnil ga je	sodnik,	ko je bil oni razodel svojo voljo	A
vam je vèsti v uradu,« zavpil je	sodnik	in velel Molka na šest ur odpeljati	A
trepetali v njem. »Prosim, gospod	sodnik,	ki ste otroški dohtar, dajte mi	A
Pritožil se je. A mladi	sodnik,	kateremu je bilo silo na tem,	A
Jurca je jel klicati na pomoč, pa	sodnik	Janika je bil neusmiljen.Toda	A
oknom in hitel gledat. »Aj, naš	sodnik«	‒ vzkliknil je proti Brnotu,	A
gospod Topolščak,« sopihal je	sodnik,	debel, sivobradat mož, oblastnega	A
hotel povprašati, kaj ima gospod	sodnik	uradnega pri njem, a oni vtem	A
Saj pridemo še dol k vam, gospod	sodnik!	Vi morate še dovoliti, saj ste	A
je pazno poslušala med vrati.	Sodnik	s pisarjem, Brnot in Miklavž so	A
bankovce, zlate in srebrnjake.	Sodnik	je vse vestno zabeleževal. Bili	A
so že skoro gotovi, ko je jel	sodnik	zmajevati z glavo. »Čudno, čudno	A
vam pravim,« besedoval je debeli	sodnik.	»Oh, to niso prijetne reči.«	A
snedel! Torej ‒« »Potrpite, gospod	sodnik,	« rekel je glasno, »še eno suknjo	A
Toda prinesite, prinesite!«	Sodnik	je bil malo nejevoljen. Topolščak	A
Topolščak?« dejal je plaho debeli	sodnik;	vsiljevala se mu je slutnja, da	A
zaboj. »Raki so gotovi, gospod	sodnik,	« oglasi se Urša med vrati. »Dobro	A
stopali z njega, debeli okrajni	sodnik	z zdravnikom in pisarjem. Miklavž	A
gospod Topolščak,« klical je	sodnik,	»to je lepo, to je lepo!Nerodno	A
morate pri nas ostati, gospod	sodnik!	« silil je starešina, ki je bil	A
Zdravnik je odšel s pisarjem v hišo,	sodnik	pa je ostal med svati.Krčmar je	A
tako stoji tu zapisano,« dejal je	sodnik,	prečitavši prve vrstice.»Hej,	A
»Čudno, čudno!« godrnjal je	sodnik.	»Pa ‒ stojte ‒ aha!« vzklikne preobrniv	A
vredno!« Tako je trdil neusmiljeni	sodnik.	»Se li na to ženite?« pristavil	A
poznam neveste vaše.« »Gospod	sodnik,	saj ste ji dali dovoljenje, da	A
vsakega otroka poznati!« kričal je	sodnik.	Bil je malo jezen.	A
nature. »Osupnilo me je to, gospod	sodnik!	« dejal je takoj z mirnim glasom	A
glas in hitel dol, za njim pa	sodnik.	»Kaj pa imate?« kričal je zdolaj	A
nikdar in oči so se mu žarile,	sodnik	pa je rinil skozi druge svate	A
velel je prvi in jako osorno	sodnik.	Nekov notranji čut mu je dejal	A
imate vi, Topolščak!« Pri tem ga	sodnik	ni več nazival s pridevkom »gospod	A
se skozi hlevna vrata. »Gospod	sodnik,	gospod sodnik, ta je velel Tomaža	A
vrata. »Gospod sodnik, gospod	sodnik,	ta je velel Tomaža pobiti, ta	A
pijanost kar očividno minevala.	Sodnik	pa je bil takoj samo ‒ sodnik	A
Sodnik pa je bil takoj samo ‒	sodnik	in uradnik.Ukazal je oba, Topolščaka	A
svatovanje. Za njima se je peljal	sodnik	z zdravnikom in pisarjem. »Škoda	A
Kako bo ravnal z menoj? Kdo bo	sodnik	med nama?« Te Samoradove misli	A
da jih je zvedel preiskovalni	sodnik.	Tudi nekateri nedolžniki so nagloma	A
skrivno znamenje na bankovcu, in	sodnik	da Baro prijeti.Pri nji se najde	A
je bil obrisek iz tvoje roke.	Sodnik	je potlej preiskoval tudi na tvojem	A
mogel biti še višji vladar in	sodnik.	Tudi tega, kar je nam morála,	A
vrstnikov sem bil sam svoj vodnik, sam	sodnik	svojega srca.Čimdalje bolj je	A
mil, bolj skriven nego očiten	sodnik,	da, maščevalec svoje časti, in	A
pošteno je birič odmeril, kar je	sodnik	prisodil, in odšla sva z Grada	A
bi bil starejši, preudarnejši	sodnik.	Danes popravljam svojo prenaglico	A
prepričanja, da biva nad nami večni	sodnik,	ki kaznuje celo zlobne namene	A
besede. Lovrač pa je sedel kot	sodnik	in vse se je trgalo v njem. »Zdaj	A
komaj slišno odgovoril; »Bog je	sodnik.	Molčimo in molimo zanj.«	A
kot večnost dolgih urah vprašal	sodnik:	»Ali se čutite krivo,« je zajecljala	A
podpiši!« Mlinar se je dvignil kot	sodnik,	ko mora razglasiti sodbo.Z obema	A
kadar bom zrojil, bo en loški	sodnik	premalo in razen loških odvetnikov	A
bojiš Boga, ki ti bo neizprosen	sodnik?	Morda je sklenil, da te poklice	A
»Moj Bog, bodi mi usmiljen	sodnik!	« mu je zakipelo v srcu in solza	A
Ali Bog, ki je vsem pravičen	sodnik,	je poplačal tudi Turkom njih krvoločnost	A
dvigni ga, odpri mu vrata, in	sodnik	naj bo srce, ali oni, ki so ga	A
Metkinega brata, ki je stal kakor	sodnik	pred njim.S trdim glasom mu reče	A
bolj gledam nego z očmi ‒ in »	sodnik	mi je srcé«! Lepa je Rafaelova	A
srce mi pravi, da najostrejši	sodnik	bi te ne obsodil, tudi moj oče	A
in nepravilno. Tudi najostrejši	sodnik	bi bil moral potrditi, da je ta	A
najde klico in jih raztolmači.	Sodnik	je vprašal morilca, zakaj je ubil	A
toliko pekla, ali bal se je konca.	Sodnik	mu je namreč povedal, da ga bodo	A
razumni kmetovalci. Kak oster	sodnik	bi jim bil mogel očitati po nekaki	A
imenovati sodnika na Devinskem. Ta	sodnik	sodi v mojem imenu, iz česar nastajajo	A
Devinskem, naj bo patrijarh njih	sodnik,	to je naravno, mi posvetnjaki	A
Gospod opat...« »Gospod opat ni	sodnik,	« je rekel Rovan. »Sodnik sem jaz	A
ni sodnik,« je rekel Rovan. »	Sodnik	sem jaz in ta moj spremljevalec	A
ne vem. ‒Vi ste, pravi modro	sodnik	in gleda v sive papirje, vi ste	A
Le pametno govorite, ga svari	sodnik.	Ribji lov v jezeru je prevzel graščak	A
prevzel graščak. ‒E ‒ he, gospod	sodnik,	pomaha kmet, saj jaz nisem lovil	A
svojim travnikom! ‒Nič, maje	sodnik	glavo, vsa voda je graščakova	A
parcele! ‒Kam? vpraša začudeno	sodnik	in kmet se obregne: Kamor hoče	A
ima trebuh kakor kovačev meh!	Sodnik	čečka nekaj po papirju, premišlja	A
povpraša: ‒Kaj so vas, gospod	sodnik,	rezali? ‒Héhehe, héhehe! se smeja	A
pijanci! Pa se oglasi rdečenosi	sodnik,	tudi moj prijatelj: Kako pa misliš	A
ki je naš notranji plačnik in	sodnik.	Svoj položaj sem sicer teoretično	A
ki je naš notranji plačnik in	sodnik.	Svoj položaj sem sicer teoretično	A
hotelo. Bog pa, ki je pravičen	sodnik,	me je kaznoval tako, da se mi	A
širokimi krajci na glavah. Vrhovni	sodnik,	z debelo zlato verigo okrog vratu	A
golobov, ki letijo čez obzidje.	Sodnik	začne brati sodbo: »V božjem in	A
kuhala guljaš, kaj ne, gospod	sodnik?	« »Kako pa, kako pa!« smehlj	A
Kako pa, kako pa!« smehljal se je	sodnik,	majhen, debelušen starec.	A
klical je smehljaje se okrajni	sodnik.	Pavlina je pomežiknila	A
ubila.« »Hahaha!« smejal se je	sodnik	in z njim vsi gostje. »Kdo vam	A
hitro drobno roko in odšel.	Sodnik	in Koprivec z gospo so odhajali	A
zvečine okoli tega izleta. »Gospod	sodnik,	ali ste že naročili pri mesarju	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani