sodnik (401-500)

ti moj besednik, moj pravični	sodnik!	« Otrok je ihtel in se	A
blagoslovi s teboj, ti moj usmiljeni	sodnik!	« je rekel Jernej. Otrok	A
papirji obloženo mizo je sedel	sodnik;	debel, plešast gospod z dolgimi	A
drugo mizo je pisal mlad pisar.	Sodnik	je vzdignil glavo in je pogledal	A
glavo in se je nasmehnil, tudi	sodnik	je privzdignil obrvi.	A
naslonil nanjo z obema rokama. »	Sodnik,	jaz nisem hudoben človek, nikomur	A
odpuščanje!« Strmela sta obadva,	sodnik	in pisar. »Kaj se ti blede	A
človek krščanski?« je vzkliknil	sodnik.	»Kaj nisi ti Sitarjev Jernej s	A
si je nekaj izmislil - recimo,	sodnik,	da si je za šalo izmislil, le	A
je rekel - vi pa odprite bukve,	sodnik,	in razsodite po pravici!«	A
smejal, da so se mu pleča tresla;	sodnik	je nagubančil čelo. »Kaj	A
Čemu da si prišel?« je vprašal	sodnik	tako osorno in je gledal tako	A
33 . / Zmerom bolj se je čudil	sodnik	in zmerom bolj osorno je gledal	A
»Ne utegnem, mož,« je rekel	sodnik,	»ne utegnem,« je rekel, »da bi	A
pa se izgubite!« Tako je rekel	sodnik,	Jernej pa ni razumel, prestopal	A
in ni vedel, kaj bi. »Kako,	sodnik?	Če stopim k štacunarju, da bi kupil	A
»Ti, Krušnik,« mu je ukazal	sodnik,	»primi tega človeka za roko in	A
Jernej: »Tudi nad teboj, krivični	sodnik,	so še sodniki; in nad vsemi je	A
pregrajo. »Zdaj vem, krivični	sodnik,	zdaj vem, kaj je rekel tisti kmet	A
burke s pravico božjo. Mladi	sodnik	pa se ni smejal, temveč namršil	A
vrsti, brez hinavščine. Mladi	sodnik	pa je poslušal in je gledal žalostno	A
besede; dolgo je molčal. »Kaj ste	sodnik?	« »Sodnik sem.«	A
»Kaj ste sodnik?« »	Sodnik	sem.« »Pa ste razsodili	A
stali pred durmi. »Jaz pa rečem,	sodnik,	da niste razsodili ne po človeški	A
povračilo - pa bom verjel, da ste	sodnik,	kakor ga je Bog postavil!«	A
« Žalosten je poslušal mladi	sodnik,	žalosten je gledal na Jernejev	A
Torej ste jo zatajili?«	Sodnik	je molčal. »Zato ste jo	A
brani se pravici!« je rekel mladi	sodnik.	Drobni plešec pa je hudo	A
se ne prikažite več!« je rekel	sodnik.	Jernej pa je stal pred njim in	A
prerekaj se s pravico!« je ukazal	sodnik.	»In hvali Boga, da umrješ na krščanski	A
roko, vsemogočni Bog, pravični	sodnik!	« Tako se je Jernej pogovarjal	A
pravice, pri njem samem, ki je	sodnik	nad vsemi sodniki!Odprite pismo	A
človek sam bil svoj spovednik in	sodnik.	Zato nisem godrnjal, ko so mi brali	A
naproti debeli, človekoljubni	sodnik	in je vzdignil obrvi, ko je ugledal	A
”No?“ ”Tako, tako, gospod	sodnik!	“ je odgovoril Jareb in v ponižnih	A
stvar je usmiljenje, ne moja!	Sodnik	nisem in nisem prišel sodit!Ampak	A
suknji, tih in trd, kakor pravičen	sodnik.	Tedaj je vzkriknil Grajžar	A
ti bodi sodba! Ne birič in ne	sodnik:	odrešenik si nam bil!“	A
nikoli ni imel? Če jo ima gospod	sodnik,	na primer, poreko ljudje: Gospod	A
primer, poreko ljudje: Gospod	sodnik	ima krpo na čevlju, ker je šaljivec	A
grda krivica? ... Če bi vi, gospod	sodnik	... ali vi, gospod župan ... če bi	A
Ali ganil se ni moj gost, moj	sodnik,	ni mi odgovoril, ni me izpustil	A
kakor stopi gospodar v hišo,	sodnik	v dvorano, učitelj v šolo, župnik	A
strahopetni grozi čaka, da jo oznani	sodnik	naglas.Bal sem se in tresel, da	A
izgubil; mislim, da ga je bradati	sodnik	raztrgal v svoji jezi. Toda	A
ležal na tleh, in je šel s kmeti.	Sodnik	je planil k meni; suknje si ni	A
mi je bilo. ”Tak nikar, gospod	sodnik!	“ sem prosil.”Saj ni treba, da	A
Jaz ne vem nič o teh kronah!“	Sodnik	ni odnehal: ”Ko je bil že ubit	A
srce samo je polno hinavščine; še	sodnik	je grešnik.Kadar zapisuje grehe	A
nepričakovano: ”Njiva je moja;	sodnik	je odločil,da je njiva moja.Vi	A
svetlo poletno obleko pri njem,	sodnik	si je dal napraviti karirane hlače	A
dovoljeno. Toda niso se genili,	sodnik	si je bil celo naročil karirane	A
. / stran 99 . / Če gre mimo	sodnik,	se ozre name in se jezi, ker se	A
kolodvora in je oblečen kakor komaj	sodnik.	In potem pojdejo s klanca, se vrnejo	A
stala gospoda - župnik, župan,	sodnik,	vsi dostojanstveniki in bogataši	A
obrazi so se sklanjali k njemu.	Sodnik	je odprl denarnico in mu je dal	A
slug. In obá slugi in gospod	sodnik	in adjunkta, sodni in davčni,	A
ščegetali od vseh strani ... ”Gospod	sodnik	vam je dovolil milostno novo podporo	A
Kdo je tá človek ... hm?“ Gospod	sodnik	je položil roko na prsi in se	A
neprestano pred sodnikom; neviden je ta	sodnik,	ali strog je in vseveden.Pred	A
stopil pred sodnika in pravični	sodnik	je sodil brez besed. Kaj si	A
stopil pred sodnika in pravični	sodnik	je sodil brez besed. -	A
brali časopis, ki ga dobiva gospod	sodnik	z Dunaja? Niste ga brali, zato	A
kuverto. ”Prosim vas, gospod	sodnik,	storite mi to veliko dobroto,	A
zardi in še bolj povesi glavo.	Sodnik	zamrmra nekaj med zobmi o sinovih	A
In ko jo stopil predenj strogi	sodnik	in mu je zažugal s posvetno in	A
čednost, čednost je greh ... in edini	sodnik	je antipatija brez razuma ...“	A
je trdovraten upnik, pravičen	sodnik!	Odpusti pač grešniku tatu - ampak	A
neodločnim glasom: ”Nisem vaš	sodnik,	gospod Ratej!“ ”Le govorite	A
Malka, če bi tam v kotu pošepnil	sodnik	Bokal svojemu sosedu, kontrolorju	A
poglejte, - kakšne pa ima gospod	sodnik?	Kakor vetrnice: zgoraj ozke, spodaj	A
široke.“ ”To je res, da ima gospod	sodnik	take ...Jaz ga časih gledam, kako	A
Srce je pravičen in nezmotljiv	sodnik.	Sodi in obsodi grešnika po skriti	A
ubijal in prešestoval! Pravični	sodnik,	srce, bo rajše odpustilo ubijalcu	A
bolečine. Zakaj srce je pravičen	sodnik	in ne pozna malenkosti ...	A
obnošeni črni obleki in je pisal.	Sodnik	sam je stal sredi izbe; čokat	A
Ko je vstopil Luka, je vzdignil	sodnik	obrvi visoko in je pogledal ves	A
poročilo. . / . / stran 43 . /	Sodnik	pa je odprl usta, oprl se je z	A
človek? Koga je ubil?“ je vprašal	sodnik	in se je oziral z velikimi očmi	A
Tako!“	Sodnik	se je vzdramil iz svoje osuplosti	A
Prijazno in smehljaje je govoril	sodnik,	Luka pa je trepetal, začutil je	A
Truden sem, rad bi spal ...“	Sodnik	je pomaknil stol k njemu, Luka	A
jecljal Luka tako tiho, da je stopil	sodnik	tik predenj in se sklonil k njemu	A
globoko in je zadremal na stolu.	Sodnik,	žandarm, krčmar in kmet so se	A
drugega je bilo!“ je odgovoril	sodnik;	odprl je duri in je zaklical v	A
poznate tega človeka?“ je vprašal	sodnik	in je pokazal na Luko. Kobar	A
kakor nalašč!“ ga je prekinil	sodnik.	”Pa sem šel, tako je!	A
stresel mraz od nog do glave.	Sodnik	je zamahnil z roko, Kobar pa se	A
tukaj; ampak drugi teden adijo!“	Sodnik	je pogledal za njim zlovoljno	A
Seveda ne ti!“ ga je prekinil	sodnik	osorno.”Zbogom, prijatelj!“	A
k mizi. ”Stoj!“ je vzkliknil	sodnik	nenadoma.”Ali poznaš te‐le papirje	A
stražnik je bil pa poglavitna priča.	Sodnik	je bil milosten človek, pošalil	A
smejale se ne bodo nikoli več.	Sodnik	bo pozabil na veselo zgodbo, stražnik	A
sva ob postelji, kakor stojita	sodnik	in duhovnik pod vislicami; kdor	A
hudo in za zmerom sprla okrajni	sodnik	Adamura in mogočni župan Barjanec	A
bilo!“ ”Kaže!“ je rekel okrajni	sodnik	Adamura. Župan je pogledal	A
mesec kosilo in večerjo dolžan.	Sodnik	je resnobno razkladal: ”Cesarjev	A
jaz pa da bi ti škrice držal?“	Sodnik	Adamura še pogledal ni župana	A
zgodilo po tvoji neumni besedi!“	Sodnik	ni trenil z očesom. ”Jaz bom	A
Z umerjenim korakom je stopil	sodnik	do vrat, pozdravil je molče in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani