Lepi obraz krasila mu je kratka, temna brada in enakobarvni kodrasti lasje in, ko bi lica njegovega okrog usten ne bila kazila nekakova mu nepristujoča poteza, imenovali bi ga jako simpatičnega moža. Sodnik je bil vtem sedel na koncu mize, kjer je stal njegov kozarec, ter zadovoljno tlačil tobak iz obrobljenega mehurja v svojo pipo. »Da, da, pogum ima pač,« povzame zopet sodnik pogovor, »saj sem ji vsak dan priporočal in govoril, da je le treba pogumno nastopiti; o, vedite, oseminštiridesetega leta sem tudi jaz deklamoval v ljubljanskem gledališču in tedaj ...