Bodisi da je Auersperg zdajci domislil se, kako nevarnega in modrega nasprotnika svoje in svoje hiše prev zetnosti ima pred seboj, ali pa ga je vodilo neko naravno čutilo, katero nehoté spoštovanje do mogočnejšega duha zbuja, naj bo to ali ono ‒ vstal je veliko bolj prijazno, kakor si je morda domišljal, in šel do srede sobe sodniku naproti. Na vprašanje, kaj bi tu želel, pravi sodnik: »Najnaprvo, milostljivi gospod, naj povem, da sem tukaj kakor pooblaščenec, ki ne prosi in govori zase, ampak za naše staro in častito mesto.« »To si lahko mislim, nadalje!