sodnik (901-1.000)

raztegnil ustni. Medtem je bil	sodnik	že pričel s svojimi lovskimi dogodki	A
Razloček je bil samo ta, da je	sodnik	pripovedoval, kar je bil sam doživel	A
svojimi. In za njim je odšel tudi	sodnik	z družino vred.Adjunkt Megla jih	A
doktorju!« reče drugega večera	sodnik	Majaron skrivnostno ter iztrka	A
bili v dvorani. Zato je ostal	sodnik	sam s svojim pivom, seveda le	A
najvažnejše je li bogat ali ne.	Sodnik	Majaron se je brigal za vse	A
da se je baje pred nekaj leti	sodnik	Majaron že resno posvetoval s	A
takega. »Saj je oženjen!« deje	sodnik	s smehom. »In kako lepo ženo ima	A
Že zopet Lahi!« meni zaničljivo	sodnik	ter se nasloni zopet nazaj ob	A
pozvedeli, gospod nadzornik?« čudi se	sodnik.	»To ni bilo težko!« smeje se oni	A
Nemcev sta ona dva?« zavrne zopet	sodnik	pogovor na stari predmet. »Gotovega	A
slovanščini nič bolj poučeni nego	sodnik,	prikimovali so molče. Hrasta pa	A
Morda jih je več na svetu,« meni	sodnik.	»Z imeni je tako kakor z obrazi	A
zardel, akoravno je vedel, da	sodnik	pri svoji šali nima drugega namena	A
sedel na improviziranem sedežu	sodnik	Majaron ter nad vse hvalil pečenega	A
ko kobilic ‒« »Da, da, gospod	sodnik;	pa doktor ne govori o starih časih	A
ukradel denarje?« je vprašal mladi	sodnik.	»Kdo?	A
bi se bil kmalu slabo obnesel.	Sodnik	ga je okregal, češ »mi smo zato	A
Moravčah. »Ah, sin vaš?« zavzel se je	sodnik.	»Da, jaz mislim tako!«	A
bomo, če hočete!« »Ne, gospod	sodnik!	Zapirati pa ne, tega nečem, da	A
Ne ‒ tega pa ne! Vedite, gospod	sodnik,	pokličite ga semkaj in zažugajte	A
sin ‒ tat!« »Dobro!« dejal je	sodnik	in štirinajst dni pozneje so stali	A
Vse je bilo razburjeno.	Sodnik	pa ni imel nikakih dokazov glede	A
fant, si li res kriv?« dejal je	sodnik	Luki. »Nisem, gospod, pa nisem	A
sodbe.« »Opravili ste!« sklene	sodnik.	In odšli so domov ‒ oče sam ‒ sin	A
smeje se zopet Peter. »Jaz sem	sodnik,	okrajni sodnik za ta svet ‒ ti	A
Peter. »Jaz sem sodnik, okrajni	sodnik	za ta svet ‒ ti pa delaš za ‒	A
Križu, ko boš oblasten gospod	sodnik	‒ kako mirno ti bodo tekle ure	A
kjer je hotel z voza stopiti	sodnik.	Po kratkem dogovoru, kje in kdaj	A
konjiče poleg njega. »Ah, gospod	sodnik,	kaj pa vi tukaj?« klical je on	A
se ne boste laskali,« smeje se	sodnik.	»Kdo ve ‒ kdo ve?	A
tako gotovi tega?« deje ironično	sodnik.	»Ah, mi!	A
. / . / stran 18 . / »Gospod	sodnik!	To je lepo, to je krasno, da pridete	A
napravil ta vzajemni pogled na oba.	Sodnik	se je stresel kakor trepetlika	A
francoščina. Nekolikokrat je obrnil	sodnik	svoj pogled tja gor in vselej	A
Ni mogoče!«	Sodnik	se je silno čudil, a vendar ga	A
Ivanič si je užigal smotko,	sodnik	pa je nestrpljivo sukal kozarec	A
drugemu o svojih današnjih zabavah.	Sodnik	seveda ni razodel skrivnosti svoje	A
stran 41 . / V Drugi dan se	sodnik	dolgo ni prebudil iz trdega spanja	A
dan nad pokrajino. Ko je bil	sodnik	pozvedel, da župnika ne bo do	A
Rudnik morda!« premišljeval je	sodnik.	»Saj tu nekod mora biti ‒ drugod	A
Kakov grad?« vprašal je mehanično	sodnik.	»Na Rudnik!« Vran je pričakoval	A
sta se odpeljala proti Rudniku.	Sodnik	je z raznim pripovedovanjem skrival	A
let bivate že tukaj?« vprašal je	sodnik.	»Tri so že minila!«	A
navzdol na drugo stran griča in	sodnik	in Helena sta ostala sama pred	A
sta tiho nekoliko trenutkov in	sodnik	je s svojo paličico brskal po	A
Obiščite nas vendar večkrat, gospod	sodnik!	Iz Križa ni tako daleč, da bi se	A
ni blizu? Podpisa ni bilo, a	sodnik	je brez istega spoznal pisavo	A
tu ‒« »Je li odšel?« vprašal je	sodnik	naglo. »Da, da ‒ pred par dnevi	A
Povedal je, da gospoda ni doma.	Sodnik	se skoraj ni drznil, po drugih	A
sobi. Toda v vratih je že stal	sodnik.	»Vi, vi ste?« vzkliknila je baronica	A
»O nekdanjosti?« ponovil je	sodnik	mehanično ter zrl v tla. »Da,	A
ni mesta!« Župnik je bil sedaj	sodnik.	Vran je upognil glavo, kajti imel	A
baronica je hitela vozu naproti.	Sodnik	pa je krenil na stransko stezo	A
k Vranu. Sedla sta k mizi in	sodnik	je jel pripovedovati bridko povest	A
/ Čim dalje je pripovedoval	sodnik,	tem milejši izraz je legal na	A
Spominjam!« odkimal je zamišljeno	sodnik.	»In glej, prijatelj, razloček	A
In to je možno!«	Sodnik	se je nezadovoljno obrnil v prijatelja	A
planeta kvišku. »Janez!« vzklikne	sodnik.	»Da, da!	A
dovolj je!« Malo potem se je	sodnik	odpeljal. Več mesecev ga ni bilo	A
belih šmarnic. Tedaj je prišel	sodnik	zopet k staremu ‒ edinemu prijatelju	A
»No, le čitajte! Novi naš	sodnik	je Andrej Vrbanoj.V zadnjem telegramu	A
»Srečo ima, srečo! Tako mlad	sodnik!	« pristavil je nehote.	A
ni bilo do tega razgovora, novi	sodnik	je tičal v vseh kotih.Dognali	A
ne veste, kakšen bode naš novi	sodnik!	« Oče Krača je debelo pogledal	A
pokašljeval na pol glasno. »Kaj -	sodnik?	« vpraša Krača naposled, ko nihče	A
reče ničesar. »Ej, nocoj pride	sodnik	Vrbanoj,« odgovori adjunkt Pavel	A
stopivši v sobo z glasnim vzklikom: »	Sodnik	je tukaj!« Zaeno je vrgel	A
katerega je prinesel z voza.	Sodnik	Vrbanoj pa je bil tudi že med	A
drugo za drugim. Prvič je vprašal	sodnik	Vrbanoj, drugič adjunkt Pavel	A
okorni mizi v Kračevi krčmi.	Sodnik	se je bil popolnoma udomačil in	A
zaničljivo, da onadva kar osupneta.	Sodnik	je že vedel, da biva Orlova Julka	A
pismo Vrbanojevo, v katerem mu	sodnik	naznanja, da ima za nekaj tednov	A
Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno	sodnik	tu pri nas in njega Ančka tudi	A
hitel: »Vi dovolite, gospod	sodnik,	da naprosim prečastito vašo soprogo	A
klobuku, katerega ji je kupil	sodnik	za praznike in katerega je ona	A
Bodemo videli!« izpregovori vtem	sodnik	in v teh besedah je bila tudi	A
te že čaka!« hiti Vrbanojka.	Sodnik	je kratek trenutek premišljal	A
Pravi, da jo glava boli,« odgovori	sodnik.	»Oh, mislim, da bode skoro	A
ponudil. Tako odideta k ognju,	sodnik	pa malomarno žvižgaje za njima	A
veselja že ves rdeč v lice. »Gospod	sodnik	- z menoj tudi!« oglasi se poleg	A
Kozarca nimam, kozarca!« hiti	sodnik.	»Na, tukaj je moj!« izprego	A
so že plesali prvo kadriljo.	Sodnik	je bil s soprogo že davno navzočen	A
dobil!« Tako godrnjaje odide	sodnik.	Skoro potem je v stranski sobi	A
pa se je pričelo nazdravljanje.	Sodnik	in njega soproga, notar Valentin	A
« zvenelo je od vseh strani.	Sodnik	je ponudil svoji ženi roko, toda	A
ampak naročila sta si jo tukaj.	Sodnik	je tarokiral z notarjem in ranocelnikom	A
kontra«, in kako radostno je spet	sodnik	pobral novce, če je srečno ustavil	A
zavitke in akte uradnih dopisov in	sodnik	deje, malomarno odpirajoč svoje	A
Dajte, dajte urno oni akt!« veli	sodnik.	- Ko se vrne sluga z zahtevan	A
so spisi!« deje sluga pokorno.	Sodnik	ne odgovori in sluga zre strahoma	A
prepali obraz. »Gospod - gospod	sodnik!	Vam je li slabo?«	A
pripoveduje pisarjem, da je moral	sodnik	prejeti čudno pismo - kdo ve	A
zaslediti: Prečastiti gospod	sodnik.	Ako si domnevate, da ste prvak	A
Nekoliko pozneje si stojita nasproti:	sodnik,	bled, trepetajoč od divje razburjenosti	A
sodnega urada. »Na - beri!« pravi	sodnik	in vrže ono pismo na mizo, stoječo	A
je ob prižganih svečah govoril	sodnik	vselej one že malone doslovno	A
pregledoval lepega jesenskega jutra	sodnik	- poleg starikavega kanclista	A
prosa, kadar je letina dobra.	Sodnik	v tem kotu, pozabljenem od drugega	A
Štajerske. »Dobro jutro, gospod	sodnik!	« zakliče mlad mož, pomolivši glavo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani