sodnik (701-800)

tolminski ječi je umrl.« »Pa	sodnik?	« vprašuje Duša.»Babi, jeli, je	A
Najsposobnejšega izbere in imenuje	sodnik	za župana. Zaradi očitnega in	A
bi potrdil, da je bilo to res.	Sodnik	se je uradno pisal Gertscher,	A
Aljaževi zemlji...« je ugotovil	sodnik,	stotniku Schwarzu pa naročil,	A
okrajni glavar dr. Vavpetič,	sodnik	dr. Kranjc, župnik Piber in drugi	A
po mirni tisočletni posesti. »	Sodnik	te kliče pred svoj prestol,« govoril	A
bode malo posla,« izpregovori	sodnik	pri hrastovi mizi.»Ti župniki	A
zahajal k razpravam, in ako se mu	sodnik	ni védel po volji, vzel mu je	A
Kaj smo se vam zamerili? Gospod	sodnik	ostaja vselej pri nas, kadar prihaja	A
naokrog ni take gostilne. Sam	sodnik	to pravi, in ta pride daleč po	A
minder nach Verdiensten sondern	nach	dem Willen und Eifer richten wird	A
mestnimi vrati pričakoval mestni	sodnik	z mestnim starešinstvom ter mu	A
izpregovoril: »Vidite, vitez Sonce,	sodnik,	ki bode nekdaj sodil kralje in	A
oglasi gospod Kremen, ki je bil	sodnik	v Lukovcu. »To je pijača, Škrjanček	A
trdi moj vitez, in vi, mladi	sodnik,	in ti, slabi vojak, ki se kličeš	A
prikradel od nekod sončni žarek ‒ Bog	sodnik	ga je poslal, da bi udaril grešnika	A
tedanji čislani in spoštovani mestni	sodnik.	Meni so napravljali največje veselje	A
mene. Prisopel je tudi loški	sodnik	in k temu se je obrnil grajski	A
mislilo, da nimam nič, in mestni	sodnik	se je že bal, da bom padel občini	A
mestu. Bil je večkrat mestni	sodnik,	in ker se je postavljal za pravice	A
so bili: grajski pisar, mestni	sodnik,	grajski žitničar, zlatar Frueberger	A
in Eme. »Ema ‒« je nergal tisti	sodnik	iz Ljubljane, »Ema ‒ to ni brez	A
pripomočke,« se je zasmejal črni	sodnik	ljubljanski, »boste že videli	A
preprogi. . / . / stran 51 . /	Sodnik	Robert Prevara nas je poskušal	A
gospod vojvoda, da bi bili milosten	sodnik	mojemu bratu!« Urhu se je obraz	A
meščan, in da seme vsem soditi le	sodnik,	ki je učen na postave.«	A
kakor menda gre obtoženec, ki mu	sodnik	ni še razglasil cele sodbe.Bila	A
zgodilo. »Bojim se, da mestni	sodnik	seže po svobodnjaku, če ga vojščaki	A
vse pretrpim, in on, pravični	sodnik,	nas bo nekoč drugače sodil.Če	A
nedolžni Svetin, o peklenski cekini!«	Sodnik	ukaže žandarmom, naj Ludvika obstopijo	A
da bi nekaj rad z njim govoril.	Sodnik	kmalu pride in Ludvik mu reče	A
in na nogah vklenjenega. Višji	sodnik	ga vpraša, rekoč: »Ludvik Bodin	A
»Vse res, vse potrdim.«	Sodnik	pravi: »Ali spoznaš in veruješ	A
ne prišel v večno trpljenje.«	Sodnik	še zadnjič vpraša: »Je tvoj sovražnik	A
za odpuščanje prosim.« Veliki	sodnik	zdaj vstane in s pisanjem v roki	A
ga vsak lahko videl. Veliki	sodnik	vstane in reče: »Glejte nedolžnega	A
kakor kdo hoče. Kamniški mestni	sodnik	pak, gospod Janez Gavrič, prideva	A
stric, molčite kar o vsem, da	sodnik	ne zve in da vas ne zapró.« »Zapró	A
naglas v njegovem vzkliku, da se	sodnik	obrne ter vpraša: »Kaj imate s	A
se; bilo je, kakor bi bil oni	sodnik	in ta hudodelec. »Odveži mi roki	A
gospodarstvu. Njen oče bil je še vedno	sodnik	v Kamniku in, kolikor je imel	A
Leto pozneje umrl je stari	sodnik	Gavrič in kmalu potem prejel je	A
odgovori ženska. »Od mene bo božji	sodnik	tudi tvojo dušo terjal.Opominjati	A
najdeta že nekaj druščine. Okrajni	sodnik	z ženo, dvanajstletno hčerko in	A
baron je govoril konči za dva.	Sodnik	in gospod Gorec sta tudi važne	A
zakaj, vedel je Vesel zdaj sam.	Sodnik	je bil že prišel k njemu, narejal	A
ga pozdravila kot stara znanca:	sodnik	in baron Bremern. »A, gospod Retelj	A
pojdimo tu noter h Gorcu,« reče	sodnik	in vsi stopijo v veliko pritlično	A
reče on. »Res, res,« izpregovori	sodnik,	čigar indiskretnost je bila vsega	A
V tem hipu pride Gorec. Njemu	sodnik	pisma izroči, naj jih dá profesorju	A
pisava teh pisem, katera je gospod	sodnik	prinesel, je prav taka kakor tvoja	A
vina, vabeč gospode, naj sedejo.	Sodnik	in baron sedeta, Leon pak se poslovi	A
bila cela reč neprijetna uganka,	sodnik	je pa videl, da je nediskretno	A
povedó, da je neki na Štajerskem	sodnik	in si je tako prelevil poprejšnjo	A
lastni pravdi človek ni pravičen	sodnik.	Zato le meni prepusti razsojo,	A
tiče, ne bi ji bil tudi zaviden	sodnik	mogel nobene nepravilnosti očitati	A
bral, kakor bi bilo res! Bog bo	sodnik!	Naj bo milostljiv!	A
bil že dokončan, ko stopi ces.	sodnik	iz okraja, gospod Mežón, v sobo	A
moje povabilo? To ni lepo, gospod	sodnik.	Ko bi bil vedel, da ste bili včeraj	A
hišnemu gospodarju besedo gospod	sodnik	Mežón, debeluhast, rdeč mož velikega	A
Mogoče je, da bo umrl,« pravi	sodnik.	»Kdo?« vprašalo je več glasov	A
prosim, dajte ga poklicati,« reče	sodnik.	Gospodar je odgovoril, da ga danes	A
Gospodje, ne zamerite,« dejal je	sodnik	Mežón, »ali ne veste, morda sta	A
Ravno nasproti vaši misli, gospod	sodnik,	bila sta vedno prijatelja in jaz	A
zaradi kaj takega, kar je gospod	sodnik	omenil, to vem za gotovo.Včeraj	A
Včeraj zjutraj mi je sam pravil.«	Sodnik	se je, vesel svojega ostroumja	A
še potlej v Polesku, zapisal je	sodnik	vse, kar je povedal.Posebno važno	A
sinoči čul strel na tem mestu.	Sodnik	mu je ometal, rekši, da laže,	A
puško in bila je izstreljena.	Sodnik	je imel četrti in peti vzrok.	A
šel na Polesek, ko ga srečajo	sodnik,	gospodar in drugi. »Gospod Kvas	A
drugi. »Gospod Kvas,« začel je	sodnik	s svojim najslovesnejšim glasom	A
zato je malo osupnil. To je	sodnik	opazil, namežikal je drugim in	A
Prosim, potrpite za odgovor,« pravi	sodnik.	»Če se mi vsi motimo, doboste popolno	A
proti vam govoré in jaz kakor	sodnik	moram svojo dolžnost storiti.	A
bi mi težko skazati vam, gospod	sodnik,	da me po krivem dolžite, ko bi	A
reče Lovre. Ugovora ni imel	sodnik	nobenega.Prosil je gospodarja	A
so, da železja tukaj treba ni.	Sodnik	jim je pritegnil s to pogodbo	A
kočija, v kateri so s Kvasom sedeli	sodnik	in grajski gospodar.Birič se je	A
zagledal je prišleca šele, ko ga je	sodnik	ogovoril.Pogledal je kvišku, nagrbanči	A
vprašal: »Kaj želita, gospoda?«	Sodnik	vpraša: »Kako je Marijanu?« »Hvala	A
nekoliko ni hotel tako, da bi bil	sodnik	videl, nekoliko pa ni bilo mogoče	A
preveč do srca segla,« pravi dalje	sodnik.	»Pa to ni prav!	A
Zahvaljujem se vam lepo, gospod	sodnik,	za vašo dobrotnost. Pa za zdaj	A
ob kratkem ponoviti. Ko ga je	sodnik	vprašal za ime, imenoval se je	A
Janeza Sumereka, ki je bil mestni	sodnik,	glava in zaslomba celega mesta	A
Pomladnega jutra je sedel mestni	sodnik,	velik mož pri petdesetih letih	A
od njega, kupec Simon Grniščak.	Sodnik	je bil popolnoma praznično, ali	A
ravno nisi zjutraj vajen,« pravi	sodnik	in natoči kupcu čašo.»Jaz imam	A
»No, kaj boš povedal?« vpraša	sodnik.	»Ti, prijatelj, popolnoma sem	A
poštenje svoje hčere.« Rekši, vstane	sodnik	in se odpravlja.Simon Grniščak	A
»Če ne greš z menoj,« pravi	sodnik,	»pa idi k Heleni. Menim, da se	A
Saj se bova še kaj videla!«	Sodnik	odide.Simon Grniščak pa tudi vstane	A
pohištvu pričala, da je mestni	sodnik	Janez Sumerek premožen mož.Zakaj	A
dote bogve koliko, nikar pa že	sodnik.	« Med tem razgovorom so bili jezdeci	A
»Kaj si mu storila?« vpraša	sodnik	hčer, stopivši v sobo. »Nič!«	A
pobešenem očesu se je bralo, da laže.	Sodnik	je nekaj časa molčal, potem pa	A
vzdihne Bojec. »Če bo mestni	sodnik	okraden, službo izgubimo vsi do	A
so se odprla vrata pri vrtu in	sodnik	Sumerek je prišel gledat, kaj	A
pač radi pri mestnem sodniku.	Sodnik	je dal ranjenega hlapca in enega	A
nadlegovali ko nocoj,« odgovori	sodnik.	»Jaz pa trdim, da ta mož nima	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani