Tako čemi v vlažni poltemi in narahlo boža prste svojih rok, hladne, vlažne prste, ki drhtijo kot otroci, če se teme bojijo. Brez misli, brez občutkov jih dolgo, dolgo boža in naenkrat se mu zdi, da jih ne boža sam. Srečen srh ga spreleti in že desnica krepko v levo seže in že čuje dober in vsakdanji glas: »No, kako, kako?«