Na zlatem prestolu pa cesar sedí, na desno posadil si hčerko je zalo, ni taki lepoti še sonce sijalo, človeško okó je še videlo ni.
Vojaka poprime prečudna oblást, srcé se mu širi in huje mu bije, rudeča vročica mu lica zalije, pretresa vse ude neznana mu slast. Nezbrane mu misli po glavi vršé; kar z zlatega stola devica se dvigne, smehljaje mu z živim očesom pomigne in svoje prebele poda mu roké.