V delavnico sem tvojo zrl, in videl vedno sem vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevanje, prenavljánje, iz bitja v bitje presnavljánje, a smrti nisem uzrl nikjer! Brezumni svet plakaje toži, ko pade cvet duhteči roži, ko izmed dragih mu kater duhá okove v grob polóži, češ: rodni brat mu je umrl! In ‒ smrti ni!