To pač je siromakov rod, molčé je zunaj stal in mimo čakal, da gospod prostora bi mu dal. Sedaj, ko prost mu je pristop, korak približa svoj, jaz pa spoznam trpinov trop, oh, bil je ‒ narod moj!
Odložil sem tedaj pepel, v klečeče uprl oko, za blagoslov sem roke vzel ter kliknil sem krepkó: »Le vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je ‒ vstajenja dan!«