vihar (2.322)

Še pomniš, oče?	Vihar	in grom in bliski so kumovali uri, ko je obstala	A
Ne ve za nevihto, ki razsaja zunaj, ne ve za	vihar,	ki besni v meni.Da ga zbudim?	A
preden me je še vprašal, ste prihruli vi kakor	vihar,	tako da še dežnika nisem utegnila razpeti med	A
spala, sanjala boš o paradižu, ko bo moj drug	vihar,	moja družica smrt.Zbogom, Vida!	A
bil! Meni je zažvižgal s polja moj prijatelj	vihar	... čuj, že vdrugič!...	A
živeti, da mrtvega te vidim? JULIJA Kakšen	vihar	divjá od vseh straní?Ubit je Romeo?	A
vse mesto ste vznemirili. Prišli ste, kakor	vihar,	- in namesto da bi šli dalje po svojem potu	A
sem eno v Trstu. Zimovka. In če bo na morju	vihar...	Vsi se boste potopili.	A
ptičji spev, ni sončni žar, predrami nas skrbi	vihar	in ure nam pokoja krati, ne krati li jih, skrbna	A
sijalo je z neba, naj ljuto je vršal jesenski	vihar,	naj cvetje morila je strupna ozeba ‒ vir pesmi	A
vstane ob drevesi. Zadružno raste z njim, noben	vihar	ne vrže ga nazaj na mokra tla s tovarišem prijaznim	A
VII.	Vihar	jesenski skoro pribesni, in sonce pobledi s	A
življenja boj ‒ kako? Pa bodi silen kot valov	vihar.	Peklo spominov svetlih in nebo preseva njenega	A
Ponočni gost Mogočen grom je stresal svet,	vihar	je zunaj rjul, od tesnega strahu prevzet na	A
stran 118 . / Mogočen grom je stresal svet,	vihar	zares je rjul. Spomina vročega prevzet, na postelji	A
‒ Ko se	vihar	zavil je v molk, zares sem jokal kot otrok.	A
roko položi. Ali steblo ti prelomi silovit	vihar	na mah in raznese daleč z domi mehka perca v	A
ne! Naj sneg na rakev prt mrtvaški mi natke,	vihar	naj velo listje nastelje mi na grob! V mraku	A
občutil kdaj ljubezen, ki je ne zmaga sama smrt,	vihar	mu ni zanesel jezen, on je občutil tudi črt	A
dà, minuta vsaka ‒ sam ne veš. Kam zanese te	vihar	usode, kje te sprejme zadnja postelj, raka	A
ljube lahen dih jo v lice boža. Pa prirohni	vihar	besneč in jo poljublja, kaj čuda, da ni cvetja	A
stráni, vest mojà, ne kliči me, daj, ugluši vest,	vihar	mi vdani, ali, blisk, uniči me! Ni ga, ni ga	A
ti skupaj zbito, zmašeno telo, le glej, da te	vihar	razdel ne bo prej, ko zasije zvezda ti večerna	A
morjá, kadar mogočni gospodar drvi jih semtertje	vihar.	Oblak ne ve, in val ne kam, ‒ kam nese me obup	A
pod noga udar′, plesala sta, ko bi ju nosil	vihar.	To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža	A
srcé, mu v prsih budijo čiste željé. Ak kaki	vihar	od déleč preti, ak kaki se morski som privali	A
rešne póti. . / . / stran 146 . / Hrast, ki	vihar	na tla ga zimski trešne Hrast, ki vihar na	A
ki vihar na tla ga zimski trešne Hrast, ki	vihar	na tla ga zimski trešne, ko toplo sonce pomladansko	A
. / . / stran 155 . / Ko svojo moč narbolj	vihar	razklada, okrog vrat straža na pomoč zavpije	A
noč je jenjal vojske šum vunajni, potihnil ti	vihar	ni v prsih boja; le hujši se je zbudil črv nekdajni	A
/ Ali ni pokojna zemlja kadar bliža se	vihar?	Ali ni poslanec smrti trudnega pokója	A
maščevanji . / . / stran 220 . / v duši srda mi	vihar	potihne - takrat, Allah, posvetím se tebi	A
ponosno javor in lipa stojíta. Pride ponoči	vihar.	Mrtva na tleh obležíta.	A
nikjer blesteče ne zazrè okó. Da takràt	vihar	nesreče z mano bi igràl - v temno bi pogubo	A
ne vedel bi, kakó je grozen obupa večnega	vihar.	Ne vedel bi, kakó težíjo spomini na	A
nikdar. Jesen je; nad menoj oblake podí	vihar.	Po cesti hodim sam, pozabljen ...	A
ni našel nikdar, ob valu visokem zdrobi ga	vihar,	z ostanki se morje igrá. Saj to že davno	A
nikdár. Jesen je; nad menoj oblake podí	vihar.	Po cesti hodim sam, otožen ... Ah, ali je	A
8 Kamor jim velí	vihar,	tjà oblaki se podijo, kamor struga jim	A
ni našel nikdar, ob valu visokem zdrobí ga	vihar,	-- z ostanki se morje igrá. 15	A
doma ne najde. Zdaj je še jasno, pa pride	vihar	in planejo strele, in Bog se usmili romarja	A
ki nima marele! Pa kaj nam zima in noč in	vihar	in ploha z neba - če je v srcu pomlad	A
zmrzlakov ‒ . / . / stran 32 . / Naj zabuči	vihar	udušljivih svetov, naj brizgne trohneča skaža	A
polna prevar! Kdaj zjasni se, poleže ta dušeči	vihar?	Kdaj po šumnih valovih se srce pomiri, kdaj	A
planoto širno ‒ no, drag mi tudi je obup in boj,	vihar	in blisk in tema nad menoj! Vse bil le blesk	A
potemnjuje; tako zamraženo menda morje strmi,	vihar	in zima vrh njega miruje. Prešlo je vse, le	A
razvej! . / . / stran 110 . / Tinka Zate ni	vihar,	ne noč, pusti žalovanje, Tinka, zate le je maj	A
hoje. Misel, ki spi do pomladi, je vzhičen	vihar.	Duh rohni.	A
Zakaj, tovariš, si roké razpel, kdo v tebi je	vihar	razvnel, zakaj, čemu si k nam prišel? Vasi so	A
njih bo naš korak ravnal, čeprav še huje bi	vihar	divjal. Spoznanje Kakor sohe kamenite smo	A
nam, dneva car, da iz daljne zemlje naglo kot	vihar,	naglo v kraje naše na prelepem vrancu sveti	A
čez planine! S tvojim združi naj svoj spev	vihar,	ki ti bo prinesel iz daljine silnih in mogočnih	A
Sladko objema me divna prelest. Grom in	vihar	sta prijatelja moja vedno radujem se njunega	A
med vrhovi Zamolkel grom pretresa gorske žile;	Vihar	zatuli kot spomin z gomile In v snu otožno zašume	A
nobena ni ti znana, ne teža rev, nadlog in tog.	Vihar	sovražen svet pretresa, razganja srca divji	A
kljubujem, ostanem! Ko v steno valovje, usode	vihar	ob mé se zaganja; a duh se ponosni ne uklanja	A
moreš, potreti nikdar usode sovražne besneči	vihar!	ZAOSTALI PTIČ In ti si edini še tukaj ostal	A
zimski dan visi nad bregom, čez dol besni leden	vihar	in gozd in plan ječi pod snegom ‒ gorje ti,	A
‒ ‒ ‒ Zastonj! Nebo mu prošnje te ne čuje;	vihar	strašán čez drn in strn grmé prihruje, ledeno	A
divje srd ne moti! Pa oh, siroti tebi žuga	vihar	grozán, vihar strašán; prihrúmel z gorskega	A
moti! Pa oh, siroti tebi žuga vihar grozán,	vihar	strašán; prihrúmel z gorskega bo juga, divjal	A
. / . / stran 99 . / PO BITVI To bil je	vihar,	to bil je vihar do zora vso noč, in bliskov	A
. / PO BITVI To bil je vihar, to bil je	vihar	do zora vso noč, in bliskov je žar in gromov	A
razsajal na moč. Nikakor nikakor ni bil to	vihar,	bil divji je boj, ni hrastov podrl, mladeniče	A
divji je boj, ni hrastov podrl, mladeniče strl	vihar	je nocoj. Po polju leže junaške vrsté ko gozd	A
srce, mi čuvaj cvetje, da mraz ne stre ga in	vihar,	poshrani v toplo ga zavetje kot umen in skrbán	A
mladike oljkove sežiga, da umiril grozni bi	vihar:	in sveti dim se k nebu dviga, in glej, preteči	A
boja, tedaj potihne za vsekdar srca mi in sveta	vihar!	ZNAMENJE Na polju znamenje stoji, podoba krasna	A
tuja zanesla, kot čoln, ki ga zgrabil je ljuti	vihar	in strl mu brodarja in vesla. Tako brez miru	A
Objokujeva boginjo zlato, smrt ji je zavdala.	Vihar	stoletni zbira spomin, reke vesoljne v potoke	A
prešla. V verige spet je bil sam, čakal na	vihar,	da bi s poti opral pepel, dušo ljudi; sel	A
igra na piščal kakor prvi in zadnji sveta.	Vihar	stoletni zbira spomin, reke vesoljne v potoke	A
V.	Vihar	stoletni zbira spomin, reke vesoljne v potoke	A
metrov v zraku perspektive ni več. Jesenski	vihar	na morju, skozi ničišče v rdeči kaos. Kozmično	A
V črnih gozdovih ječi veter. Nočni	vihar	mi trga srce iz prsi. Leteči Holandec si ti	A
povračajoč se v pratem�, opajajoč se, kadar	vihar	vrši! Na ulici vrši svojo službo policaj.	A
. / . / stran 13 . / Drevesa v dolini Jaz,	vihar,	vas bom strl nocoj, ko pride na mojih krilih	A
drevo, ko pride veter, igra se z menoj, in če,	vihar,	pozoveš me v boj, kako naj se borim ‒ kako?	A
‒	Vihar	poplavlja polje in les: ‒ Kako, kako ti je,	A
tiho sredi polja stoji trepetajoč, ko vihari	vihar,	ko grmi in treska, ko polje požar... stojim sam	A
brez smeri, o, to niso jesenski oblaki, ki jih	vihar	podi, v mehaničnem taktu bijo, v prsi me žgo	A
stran 100 . / II Prišl� je kakor plamen in	vihar,	v nevihti je pokrajina gorela in iz neba se	A
uzrlo ni oko. Bije stolpna ura, bije, vmes	vihar	besni in vije, vame težka misel rije: O, kedaj	A
kedaj bo in kako? Črna noč vso zemljo krije in	vihar	v srce mi rije, ena misel kri mi pije: O, kedaj	A
onstran strmijo oči. . / . / stran 129 . /	Vihar,	vihar Vihar, vihar mi gre čez pot in v plašč	A
onstran strmijo oči. . / . / stran 129 . / Vihar,	vihar	Vihar, vihar mi gre čez pot in v plašč se moj	A
strmijo oči. . / . / stran 129 . / Vihar, vihar	Vihar,	vihar mi gre čez pot in v plašč se moj upira	A
. / . / stran 129 . / Vihar, vihar Vihar,	vihar	mi gre čez pot in v plašč se moj upira, zlomiti	A
Vozil sem se, jaz zlati mornar ... Toda prišel je	vihar	in sonce je palo iz svojih višin in kot da je	A
daljnega sem kraja, kjer raste vinska kapljica,	vihar	tam ne razsaja. Kam pelje pot te, potnik mlad	A
tebi pije, naj mu zlato sonce sije, kadar hud	vihar	z neba zadivja. Spavaj, spavaj, ljubezniva,	A
krotil. »Tudi hrastu, ki ga je izkoreninil zimski	vihar,	poženejo prvo pomlad še katere mladike!« Drugič	A
bi vedel, kdo je gospodar pri hiši. Kakšen	vihar	ti vzdigne furija iz pekla!« -Z vsako besedo	A
Branko je sedél za mizo in grizljal ročnik.	Vihar.	Brodolom.	A
V labodu pa je sladoled. Da,	vihar.	Ne, ni videl, samo takrat ko so bili z očetom	A
takrat ko so bili z očetom na koprskem parniku; a	vihar	samo tako, ne zares.Burja je pela v šartkah	A
In potem nenadoma silen veter.	Vihar.	Mornarji spuščajo čolne.	A
pritisnil in se zgoščal, potem je zarohnel kakor	vihar	v prepadu in ženski glas je bil obenem jok in	A
plavolasec v usnjenem jopiču; prišel je v barako kot	vihar	in se razkoračil pred bolniki, ki so sedeli	A
pobožno, uporniško. Zunaj pa je naraščal	vihar.	Stal sem pri oknu in strmel v mladiko, ki je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani