Z očmi zaprtimi sem vse podiral in mislil sem: s praznoto pride smrt, a čudo: vedno večji se odstiral pred mano svet je, v večnost razprostrt, in v rosni, zlati zarji je gorela pokrajina iz mladih sanj pepela.
II Prišl je kakor plamen in vihar, v nevihti je pokrajina gorela in iz neba se sipal je požar in moja misel je okamenela. Pokleknil sem pred zadnji svoj oltar, za okni plamen in nevihtna strela in iz neba, se sipal je požar in moja misel je okamenela.