večno (4.957)

za novega redovnika ‒ ali pa plačala svečo za	večno	luč z gornino desetih veder konjiške črnine	A
plebaniji dohodke treh vasi in svečo v cerkvi za	večno	luč.Pa tudi tebe, patre Melhijore, se spomnim	A
mojega nepokornega sina. Zdaj so utihnila za	večno	njena usta.Preglasno so ponavljala, kar ni bilo	A
danes kakor včeraj, jutri kakor danes in tako	večno	naprej, da smo mi siromaki hkrati siti in lačni	A
Ali verujete, da so krščanskemu človeku za	večno	življenje nujno potrebna dobra dela ...	A
hinavci in bo pahnjen v najhujšo temo, kjer bo	večno	tuljenje in šklepetanje z zobmi.Ne vem koliko	A
svoje križe in težave, ko ti lahko postanem	večno	hvaležna za srečo svojega življenja! ČUREN	A
LENČKA Meni se zdiš čuden ti. Venomer to	večno	govorjenje, kaj imamo, kaj bomo še imeli, kaj	A
veseli možje, ki prav tako radi obdelujejo ta kos	večno	žejne zemlje, kakor prirejajo svoje fešte, na	A
Kaj je bilo? Nizkotnost brez primere;	večno,	brezupno samopomilovanje in samomúčenje.Kaj	A
v sveti hram ... DIONIZ: Dan brez večera ...	večno	življenje ... POLJANEC: Brez hrepenenja?	A
Vido in Dioniza. Zdaj drži široka bela cesta v	večno	pomlad! DIONIZ: Ti pojdeš z nama!	A
časih blagodejna, da se živci okrepijo. Ali to	večno	rovanje z bedaki mora napósled presedati.Tolaži	A
zmerom, ljubica ... Ne žalosti, ne smrti, - samo	večno,	neizmerno razkošje ... Zunaj pod oknom	A
umré bogastvo z njó. BENVOLIO Kaj čistost	večno	je zaobljubila? ROMEO Da - in bogastvo troši	A
življenje Tybaltovo. KNEZ Plačilo bodi	večno	mu prognanstvo.Razpor vaš me je ranil samega	A
. / . / stran 264 . / Tu si napravim svojo	večno	postelj in vržem raz teló življenja trudno breme	A
zapečatite s poljubom pravičnim najino pogodbo	večno	skopuhu smrti!- Pridi, moj vodnik!	A
Ker morda tudi njej in tebi ne bode cvelo na	večno	cvetje prve mladosti; a Zorislava Čeligojeva	A
duhovnom zvezana z zakramentom svetega zakona za	večno.	Le bog naju more ločiti, tvoj oče ne, če ti nečeš	A
dosežno. Če si tukaj enkrat berač, si berač za	večno.	Zavrle.	A
»Oj ljubi moj, oj ženin moj! Mar	večno	traje divji boj?« Na pragu déklica stojí, Po	A
‒ Mora biti ‒	večno	čem živéti.« »Jasni emir, solnce zemlje španske	A
mi morskih, Píj pijačo mojo jutrov sedem ...	Večno	žível bodeš, emir jasni!« Jedva svita dan se	A
Ni li leka zoper smrt na sveti? Mora biti ‒	večno	čem živeti!« Dvigne roko stari Ali Rašid, Derviš	A
‒ V délih svojih žível sám boš	večno!	... «	A
jeziku vas prvi učíl Moliti je, psalme péti, Zdaj	večno	me bode slovenski slavíl, Peváje svoj: »Sveti	A
grobu dobri mož, Še dolgo pómnila ga boš! Luč	večno	Bog mu skoro daj, In večni mir in sveti raj	A
starih ti dnéh, Ko prežal po hostah je téh; Golt	večno	je lačni odpíral ‒ Otrôke slovenske požiral	A
dno ti leži? V tvoje oko, nebesom je slično,	večno	bi moje strmele oči. Sinji valovi, daljni, globoki	A
ne boji se strupa, ako s strupom pije ‒ up.	Večno	rad tako bi živel, kakor žil sem dvajset let	A
ob strani njegovi mi čas, kako bi ljubila se	večno	oproda kraljevi in jaz!‒ ‒ «	A
vse, umetnost, slava, moč ‒ priroda le ostane	večno	lepa. Brez konca In sodbe si navzkriž gredo	A
hočeš, Katinka, da zate storim, z ljubeznijo	večno	me vnemi!‒	A
ravne tratice, gore, ko že mora daleč iti v	večno,	dáleko morjé. Po visokih, prostih bregih cvetke	A
nosi ladije težké, vendar tiho, mirno teče, v	večno,	daleko morjé. »Angelina, vidiš potok?«	A
gledal v naravo, zrl hipno sem strinjanje,	večno	ločenje sem zrl, izpremínjanje; hodil po ulicah	A
stran 104 . \/ Kajne, da bi dalo ti življenje	večno	kaj rado za eno družico, drobno in mlado nebeško	A
ki v hipu nanjga skoči... Čas je sonce, ki nam	večno	na visokem nebu sije, a spomin z megló nesrečno	A
ti solz blesti v očeh, ki v gaje, domove zrla	večno	hi najraje. A da poznaš devet visokih korov	A
smrti ni!... Jaz vidim le življenje, ljubezen	večno	vidim krog in krog; saj če te, duh, neskončno	A
čuti ne v sladki, čudokratki le minuti, ne,	večno,	kakor tvoji blaženi! Ne samo v burji nevtolaženi	A
ah, zakaj ste umrle? Zaprle so se, da na	večno	njegovo ime zamolčijo, umrle so pač, da z ukori	A
svéti nikomur niso v grlo priletele; brez truda	večno	se ne da živeti. Besede zrášene, besede zrele	A
tolažbe zanje ni nobene. Bi spomnil njima zmage	večno	slavo, ak bi, de jo doseči móč je, sodil; al	A
Ne smem postati jaz nevesta tvojá. Bogú sem	večno	čistost obljubila, in Jezusu, in materi Mariji	A
torej našo trdno slogo in društvu našemu na	večno	-- slava. GLEJ, OKO	A
Ure, káj bežíte mi, káj bežíte v temo	večno?	Glejte mojo dušo srečno!	A
že lístin in knjíg; proslávil svobódo je	večno,	duševnih jo réšil veríg. A čuj me, vladar	A
umrl je srečno, srečen torej bode naj na	večno	...“ Nad grobovi luna je sijala, v tihem	A
prej mi poči srce predno tebe izgubim na	večno.	“ In očí mu solze porosijo, in pritisne	A
kdaj ljubilo, a sedaj je srce tvoje	večno	moje in le moje ti med vsemi najkrasnejša	A
vznemíri presrečno srcé. Saj biti ne more na	večno	življenje lepó kot sedàj; saj bog ni odsodil	A
trpi ... Nekdaj sànjal sem o tebi da na	večno	te imám, tudi tí me več ne ljubiš spet	A
lepi žar. Pa kaj bi žalovala, saj to na	večno	ní; prihodnost bo sedanjost in spet se	A
jetníku več ne razsvetlí se ječa, zakrít na	večno	mu je beli dan; - kaj, da usoda, vedno bol	A
oj starec moj, na véčer že tvoj čas, a	večno	ne živí nihčè kot Ahasver in jaz. Razpni	A
A ne ... Saj rajši	večno	živim brez upa in brez nad, kot da bi	A
kdor kdaj resnično je ljubil, ta ljubi na	večno	zvestó. KO SVA SE LJUBILA, OJ DÈKLE	A
sem očéh, opojne gledal sem trenotke in	večno	žalost poleg téh ... OJ KAJ SO MI POVEDALI	A
Večnost je.	Večno	bolan - spomin je večen! Nikar ne glej	A
pilo sreče slaj, od njega bi potem drhtelo	večno.	Nikdár srcé ni moje bilo srečno, zakaj	A
Pozabil sem mnogokaj, dekle, in mnogokaj	večno	naj spi, le ljubezen do te naj gori! Res, oženil	A
Ali pač nikoli. Otroci	večno	plešejo. RISAR STEREOTIPOV Boli ga vsak pogled	A
po ljubi se toži meni. Pa, vbogi labud! ti	večno	si ném, Jaz v pesmi iščem si tolažila; Ko ona	A
palice dosti dobím; Potlej pa čaka me ónkraj jame	Večno	plačilo, če voljno terpim. Kdo pa bo tebi, uboga	A
ko rekli bomo »Srečno!« tiho, zadnjič in za	večno	vsemu, vsem. Kar ljubili smo v življenju, takrat	A
jo dvigne do neba. . / . / stran 50 . / Na	večno	stisne jo srce, ljubezni prve vnet, s poljubom	A
napravlja nam z njimi poslopje lepo; trpele s′cer	večno	ne bodejo stene, pa saj tud′ on vekomaj živel	A
trpim, hitreje ugašam. O jaz, ki bi živel rad	večno.	In grem, človek rdeč, čez polje zeleno, nad mano	A
srce iz prsi. Leteči Holandec si ti, moj duh,	večno	povračajoč se v pratem�, opajajoč se, kadar	A
prinašaš strupa, natakar, rad potopljenja bi v	večno	temino. Zasvetile so se mu bele oči, vstal sem	A
kar naenkrat dvoje barier ... eno časno, eno	večno	plačilo; tako šepeta mi zlodej sufler: Če ne	A
morejo umreti, tiho duší jih pod vodó. Bodo li	večno	v temi živeli, o, razodeni skrivnost, zakaj	A
Spavaj, draga ljubica!	Večno	ne boš spala, nova pomlad zelena novi cvet bo	A
dom ga ponese svoj: »Tu mi vonj sladki tvoj	večno	oznanjaj pomlad!« Pa je na oknu cvetela pomlad	A
In načudena. . / . / stran 26 . / NIKJER ni	večno.	Dan in takoj noč.	A
ujeti ... « pesem V temi), kot je na primer	večno	iskanje in zgubljanje dveh ljubih ‒ je iz prve	A
presega razlikovanje erotičnega od božanskega in	večno	poetsko dvojico EROSA in TANATOSA spremeni v	A
po mirnem in urejenem življenju brez skrbi za	večno	plačevanje obresti in obrokov, ki so bile pri	A
trenutku njihovega prebujenja razodeta obsodba na	večno	osamljenost.Bil je blazen občutek, da smo bitja	A
pomenilo, da nismo pred vhodom v novo postojanko z	večno	pečjo, ampak pred zapuščeno vojašnico za motorizirane	A
nozdrvi; esesovec pa je bil star konjar, ki se	večno	zadira in psuje in bije žival po glavi, v sredo	A
’ se čudi, a ti se zdrzneš, ko da je odkril	večno	pomanjkljivost, ki je ti ne moreš odkriti.𠆪	A
vem. . /\ .. stran 142 . \/ Ker to je tisto	večno	drhtenje pred nenajavljeno kaznijo, ki ne veš	A
najhujša od vseh krivd, ker prinesla ti bo	večno	pogubljenje, če je ne boš izruval iz sebe.In	A
sence, potem ko sta odložila koščaka na kup pred	večno	pečjo.Nič zmrdljiv, ampak preprosto domač z	A
ljubezen in velika bridkost ne moreta trajati	večno:	velika ljubezen zgori v svojem lastnem ognju	A
vzdignila predpasnik, da bi si otrla stare,	večno	solzave oči. - Kaj naj me prime? - je	A
kmeta Črnilogarja naravnost v njegovo živo in	večno	žgočo rano, da mu je izgorevalo srce in telo	A
misli, da pojdem sam ponjo. Stari Jakob pa je	večno	sitnaril: kuhe ni bil	A
in trpljenje na zemlji najboljše poroštvo za	večno	veselje; kot pravi Evangelij;Blagor lačnim in	A
stopil je v kot za vežnimi vrati, kjer je bilo	večno	zaprto in zakajeno okence, da bi lahko videl	A
nosove, so posedli po posteljah in udarili svojo	večno	»moro«. Pripeljali so tri nove jetnike	A
vabljivemu, neodgonljivemu prividu vsemirskih,	večno	svobodnih, brezmejnih zelenih poljan. Skozi	A
sproščeno dirjali proti svojemu prividu vsemirskih,	večno	svobodnih, brezmejnih zelenih poljan.	A
globoko v sebi zdaj dvomi, da bi Italija res	večno	ostala na teh svetih mejah.Ta dvom ga seveda	A
To je tisti tisočletja stari, a zmeraj mladi,	večno	živi smehljaj sreče, ki pa ga vselej in povsod	A
samo prelivanje in valovanje, živo, kakor je	večno	živo samo življenje.Vse je ena sama širna zelena	A
je Venc Poviškaj vendar prizadejal. Ko se je	večno	lačni in večno okajeni cerkovnik prizibal z	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani