DIONIZ sedi na zofi, oči uprte kvišku: Stal je ob morju paradiž, ustvarjen za njeno ljubezen ... stokratno povračilo za stokratno trpljenje. Luči so ji sijale naproti, gaji so šumeli in so se ji priklanjali, rdeče rože so dišale;na pragu je stal kralj v škrlatu in kroni, da pozdravi kraljico ... POLJANEC: In ko stopita v sveti hram ... DIONIZ: Dan brez večera ... večno življenje ... POLJANEC: Brez hrepenenja?