Ljubi me, deklica Ljubi me, deklica, nad mi ne jemlji, ah, in ohrani me v materi zemlji. Gledal sem v zvezde, pa one ne rešijo večne uganke, srcá ne utešijo; gledal v naravo, zrl hipno sem strinjanje, večno ločenje sem zrl, izpremínjanje; hodil po ulicah: večna mizerija, sama prozaičnost, sama materija; vrnil se v dušo: »Oj stokrat prevarjena duša, povej mi, zakaj si ustvarjena?« »Stvarnik ni vstvaril me za preiskávanja, ni me ustvaril za sama zabávanja, le za ljubezen me dihnil je vate, le za tem ciljem si trgaj podplate.«