večno (201-300)

bližajo puste stene, da me udušé, grešnico, na	večno	ječo obsojeno.Ogrnila sem mokri plašč in sem	A
stran 76 . / Ti široka, brezkončna cesta, ti	večno	hrepenenje!... In mislila sem, nesrečnica, da	A
besede na ustnicah. V večni lepoti vidijo samo	večno	lepoto,za Venerinim obrazom ne iščejo mokrega	A
s strogo dobrotljivostjo si jo kupi človek;	večno	zasluženje mu je navrženo.Kadar pa si je pridobil	A
device, samice, náte, jejte in pijte, molite za	večno	izveličanje naše gospodinje!“ Pobral je še	A
da bo vzklila sijajno, drugim radost, tebi	večno	zasluženje!	A
večna luč; in ko je ugledal veliki oltar in	večno	luč, se je prestrašil v srcu in je omahnil nazaj	A
me je pozdravila Irma. ”Ali me še poznate,	večno	nevesto?Ali ste videli mojega ženina?	A
srce razmučeno od bolečin, je bílo v sencih	večno	jekleno kladevce.A zdaj je prišla, dvoje belih	A
iz rodovitne prsti, ji zaliva ter jo obdari z	večno	krasoto.Ali ko jo prinese na prodaj, hodijo	A
/ . / stran 122 . / V srcu žalost in skrb,	večno	noč, je sanjal človek o luči ... ker je sam ni	A
sem ugledal to svetnico, kakor da sem ugledal	večno	luč, pa sem omahnil!... Sam sem bil in sem veselo	A
dolgo, pa je že ugledal njegov slavni grad, to	večno	trdnjavo slovenskega naroda in osojniške fare	A
da konča to stvar, naj že bo kakorkoli. ”	Večno	vendar ne more trajati, in vrag vedi, kako bi	A
opevati. Strah jih je mojega trpljenja, ker je	večno;	zato ga ne marajo gledati ter pojo rajši slavo	A
gospoda Valentina odprta raka, kjer so spali	večno	spanje mnogi imenitniki in zaslužni rodoljubi	A
razumljivega. Vedel je, da pomeni lakoto, lakoto,	večno	lakoto...Spomnil se je na novo mašo pri podružnici	A
je potem konec? Pekél je potem, večen ogenj,	večno	poželenje po korcu hladne vodé...Na dnu svojega	A
vedel, da pride v pekél, kjer je večen ogenj in	večno	poželenje po korcu hladne vodé...Takó se vije	A
Oj, ena sama ura - te ure me je strah! Ali mi	večno	veselje daj, ali mi daj večno bridkost!Rajši	A
strah! Ali mi večno veselje daj, ali mi daj	večno	bridkost!Rajši mi daj noč brez nehanja, nego	A
pa naj bo lačno in žejno na vekomaj! Ti si	večno	veselje in večna bridkost, daj mi eno, ali daj	A
omahujočim; in videl je, da bo njih plačilo	večno	in nezaslišano veselje; in nazadnje je videl	A
temveč da nam je pognojilo, zalilo in hranilo	večno	poveličanje; ko se bo razodelo, da je vsaka	A
novih čudežih ... jaz mislim, da bi živel človek	večno	in da bi bil zmerom mlad, če bi se neprestano	A
dekleta onečastil, ki si ji vzel vse, da si ji dal	večno	sramoto, ki si jo zapeljal, dasi jo pahnil v	A
vidnemu znamenju vere v drugo življenje, ki je	večno.	Prvo znamenje, ki ga je ugledala ter se ga oklenila	A
tvoji rabeljni mi ne ubranijo, da bi ne živel	večno,	kakor ti živiš ...Kolika slast!	A
sam je večen, brez rojstva in smrti, kakor je	večno	vesoljstvo. Jošt ni mislil, da bi to življenje	A
gledal bistro, naravnost v sonce, v lepoto in	večno	mladost.Če je bilo mogoče, da sem se vrnil na	A
žlahtna beseda, izgovorjena šepetaje, ostane	večno.	Grem po ulici, pa se mi zazdí, da me je poklical	A
dolgo se mu je zdelo, kakor pol noči -- skozi	večno	temo, po strmih stopnicah navzdol, v zatohlem	A
Prijel jo je za roko. ”Torej bo	večno.	“ ”In ti boš zmerom pri meni in jaz bom pri	A
nanj, v pomlad so gledale njene oči, v minulo,	večno,	in njen glas je bil čudnojasen. ”Ali se nič	A
In ti sama veš, da si moja za zmerom in za	večno	v meni!Bodi vse drugo, kakor hoče!“	A
Volil boš strup. Kajti Adam si:	večno	življenje in paradiž za poslednje spoznanje	A
me je spreletelo. ”Pravi, da zaklepa svojo	večno	luč, pa jo je bréz sramu prižgal kar v krčmi	A
da bi si jo nazadnje osvojil, vso, tudi tisto	večno	luč, da bi svetila meni samemu. Njegove besede	A
paradiž; ne morem ga preskočiti, da bi planil v	večno	življenje ali v brezdanjo smrt; kako bi ga izpodkopal	A
kvišku, v tisto milo, toplo luč, ki je njih	večno	domovanje. Ob tej prijetni misli so se resnično	A
nekod je zacvilil tenek otroški glas. ”To	večno	cviljenje!Da ga ne previje in ne položi, otroka	A
v očeh; objeli sta se najbrž in poljubili ...	večno	prijateljstvo, Bog vedi kaj ... in zdaj so gorela	A
užival sladko tolažbo ob zadnji uri in bo živel	večno	življenje.“ ”Jaz sem upanje in maščevanje	A
vidim, kar je nevidno, in da slišim, kar je	večno	nemo, in da čutim, kar je breztelesno!Daj mi	A
vožnja je bila, nobenih skrbi ni imel človek ...	Večno	mi bodo ostali v spominu tisti dnevi: jéš, pa	A
za gorami je sreča, tam je bogastvo, je samo	večno	veselje.In v srcih vseh se je oglasilo, je tiho	A
trenotkov v svojem življenju, ki bi jih rad za	večno	iztrgal iz albuma svojih spominov; a kadar se	A
ni mogla stran. Tako je bilo vse zakleto, za	večno.	Sedla je v kot in je zajokala.	A
”Iz smrti --“ -- ”Sedem kav!“ ”	Večno	veselje!“ -- ”Pet čokolad, tri kave, eno	A
se! Ali pa da ste na stara leta zaobljubili	večno	čistost ... kakorkoli!Ampak Melite ... ne, sosed	A
strogi sodnik in mu je zažugal s posvetno in	večno	kaznijo zaradi nekrščanskega življenja, ni rekel	A
in v mojih pesmih in v mojem srcu in bo živel	večno	življenje.« »Še me poljubi, moj lepi	A
moj lepi godec, moj dragi mož!« »In bo živel	večno	življenje in bo hodil z nama, kamorkoli naju	A
za temnim zagrinjalom globoko, neutešljivo,	večno	bolest.Moje srce se je stisnilo, zaprosilo je	A
usoda dopolnila. Zdaj je bilo vžgano v srce	večno	hrepenenje, ki je bilo večna bridkost in večno	A
večno hrepenenje, ki je bilo večna bridkost in	večno	kesanje.Tako ne hrepeni fant po dekletu, - tako	A
ljudje - sebi v bridkost, dolini šentflorjanski v	večno	sramoto - kako mu je župan sam držal vajeti	A
najbližja njegovemu srcu. Zdelo se mu je, da vidi to	večno	lepoto, to neskaljeno, tiho srečo v zadnjem	A
bil zamaknjen in omamljen. Rekel je samo: ”...	večno	življenje, amen!“ ter se je ozrl z zameglelimi	A
se nekoliko, ne razbijaj čez mero ... človek ni	večno	mlad!“ ”Saj tisto je, saj tisto je!	A
deželo svoje preteklosti. Priklenjen je bil za	večno;	na katerokoli stran je bežal, vsa pota so vodila	A
smehljajoči otroški obrazi. In nad pokrajino sije	večno	sonce, sije skozi košato vejevje, tako da se	A
zvite trače, ker sicer vrže Bog vaše duše v	večno	temo, kjer je jok in škripanje z zobmi; in glejte	A
vekomaj. Preko gore trpljenja drží cesta v	večno	radost, preko gore smrti drži cesta v življenje	A
to drobno kapljico bolesti izpijem -- in nato	večno	življenje!Do kolen bi bil ranjen, truden do	A
bo razčetverjen, ako podleže, ali pa ga čaka	večno	robstvo, ako se vda.Boj se razbesneva.	A
komaj slišen proliv Kulpe, peneče se v svojo	večno	pot.In skrivnostna se oglasi pesem slavcev,	A
vseh zemeljskih kron. Zdaj lilijsko čista boš	večno	ostala, nedolžno in jasno bo tvoje okó; nikoli	A
divje je dejala nato: »Jaz sem ti obljubila	večno	zvestobo in spomin, ti pa si me osramotil.Hahaha	A
bila po zadnji bolezni vsa šibka in slaba.	Večno	preganjanje od Katrine strani jo je bilo vso	A
pa tudi veš, kaj je. Žalostni, brezimni je,	večno	nemi.«Veselje je vzraslo v vikarju: 1 v časti	A
nad Pečmi, sončno nebo in vedro, kakor da se	večno	smeje in se bo vekomaj smejalo ... 1 modruješ	A
najgloblje. Tudi našel: da smo pod božjo mislijo, pod	večno	namembo. Takisto je učil prijatelj ubogega tlačana	A
je izkazalo tudi v velikem dvoboju med dvema	večno	polariziranima vasema: med Mostami in Komendo	A
Zlepa ali zgrda.	Večno	se ne bomo pokoravali, tudi mama ne, njegovim	A
Tedaj je znova posegel vmes moj ded.	Večno	mu bom hvaležen.Prav v trenutku, ko sem hotel	A
šiva in pomiva, srečo pri gozdarju	večno	noč in dan uživa.« Pričakoval	A
tistimi, ki bi morali živeti vsaj v knjigah	večno,	ali rečeno krajše: odkrivanje obeh plati resnice	A
tožnih strminah. Na desni strani pa je sijalo	večno	sonce, in njega žarki so ustvarjali mavrico	A
begal ljudstvo. Tudi so slovesno obljubili	večno	uboštvo, tako da živi ves polk ob sami miloščini	A
»Gotovo ne! Kakšnega pomena bi bilo sicer	večno	uboštvo?Na tem načelu je osnovan ves oddelek	A
slabši od kralja Nebukadnezarja? Zatrjujem ti na	večno	življenje, da živi oče Krišpin ob travi, kakor	A
ugasnila nebeška luč, in svetovi so razpadli v	večno	temo!« »Čudo!	A
sme vzeti in narod slovenski mora stati kot	večno	drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo	A
danes nikoli videl nisem! Da bi se ti odreklo	večno	zveličanje!Le čakaj, Stopistran Jerom, tega	A
večnega zveličanja.« . / . / stran 277 . / »	Večno	zveličanje!Trajna!	A
zavest, da je to ženska, ki mi jo morda pošlje	večno	milostni bog, da zatre pregrešne strasti v razuzdanem	A
trenutka odpustil in pozabil! Svojo dušo in	večno	svoje zveličanje vam zastavljam, da bodete nekdaj	A
imeli, vzeti jo, vsem gospodom in deželanom	večno	sramoto (einem ewigen Fürrupf) nakopal; ne bi	A
drugače! Naša gospoda je hudič, in mi moramo	večno	zveličanje zastavljati za njo!Ali je to pravica	A
list in jasno imam zavest, da umiram, da sem na	večno	odločen od veje, brez katere živeti ne morem	A
odpuščati vsako krivdo? Blaga dela so to, in	večno	plačilo vam izostalo ne bo!Dane pa so vam še	A
v srcu in svetišče najvišjih vzorov mu je za	večno	zaprto.Spoznanje grenke pijače mora piti, ne	A
resnica, poezija, ki veje iz materinega jezika,	večno	je resnična!To čuti človek najbolj tedaj, ko	A
je svet okrog njega, pozabljen in vtopljen v	večno	temo, iz katere se mu svita le njena krasna	A
globoko v žrelo zevajočemu prepadu, kjer so za	večno	zakopane.Vidite, to je bila moja pokora, to	A
bi v sosedstvu tako čistega pokolenja spala	večno	spanje ženska, ki je bila samo kmetica!Ta eksemplar	A
tvoja pokorna hči ter ti želim srečen pot za	večno!	« Hotela je stopiti v drugo sobo.	A
potem pa se zvrnil v hladni grob, ki se je za	večno	zaprl nad njim. »Zdaj je izginil v peklenski	A
svetu vladarica tudi njemu. Po svoje zapoje	večno	pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani