SlovoI Kak tiho viješ se, lahnó, krog mesta, zelena Krka, kot mladà nevesta krog ženina, ljubo ga objemaje, ko mora proč od nje na tuje kraje. In ko že skorajda narazen gresta, kako šumiš plakaje, njemu zvesta, miljon ti solz blesti v očeh, ki v gaje, domove zrla večno hi najraje. A da poznaš devet visokih korov, nebeških angelov kraljico ti, da ona biva sredi teh prostorov, ki fra Angelico ji mojster ni: vzdrhtela do podzemeljskih izvorov. celo ti, hladna, ostrmela bi!