vase (5.581)

v ljubezni politiko, a Mesalina se je sesula	vase	kot star izkopan rudnik.Razum v ljubezni in	A
tebe, dno pekla, me sprejmeš še po takem činu	vase?	ARON Vse smeš, kar smejo drugi s tabo.	A
ki se pred našimi očmi podira in se sesuva	vase	-- v tem mora biti nek preklet nesporazum.Neka	A
Ta skoraj nepretrgana globoka zatopljenost	vase,	da se pogosto ne zaveš ničesar drugega več	A
najlepše, z očmi, z ustmi, z vsem telesom sesati	vase	luč, ki je je toliko na tem svetu, da je človek	A
temne čase tudi jaz imam. Zatopljen tedaj sem	vase	in pohajam sam. Sebe naj kako umejem?	A
v resnici jo imam, ali nimam ‒ kdo odkrito?	Vase	naj se duh zagrebe, z lastno sodbo reši dvom	A
\ .. stran 162 . \/ IV Naj pijem, žena,	vase	tvojo rast, s pogledom me demoničnim umori!	A
2 Duh, srce, pred poludnem delujta,	vase	glejta, pomnita, predstavljajta in snujta; duh	A
otožen tam gozd stoji, kot vojnik razorožen temno	vase	strmi. Ne šumi več, ne zgrinja pod soncem hladu	A
/ . / stran 83 . / Marija, vere v zdravje,	vase	in s srcem v gneči zmot ‒ tak skozi letne, znojne	A
Grud prostrana jo napojila je, z božjo pomočjo	vase	skrila je. Zdaj stoji, diši, na daljave blešči	A
Grud prostrana jo napojila je, z božjo pomočjo	vase	skrila je. Zdaj stoji, diši, na daljave blešči	A
luna bo pesnica, pesnik bo luna. Zakinkati	vase,	v svojo polnost in sredobežnost, nekam globoko	A
mudilo. V zimskem času sploh; telo je zbito	vase,	cilj ni obetaven, hoja je obvezna.Preganjani	A
. / . / stran 8 . / Evangelij Zleknem se	vase.	Bubasta mora nahajališč duha.	A
. / . / stran 44 . / Tavarija Zalezem se	vase.	Nekaj brskam po levi nogi, potem odhitim v usta	A
sladka nada zrase neizpolnjeno zvečer spet zaprem	vase...	List je odpadel Skoz drevesne krone vetrič zapihljal	A
sveta vrvenje, boj in hrup brezbrižni. Sami	vase	zatopljeni so čudaki mrko resni - in ljudje	A
nam vreti, nam kapljajo v srca - zapremo jih	vase...	Verujemo, upamo v srečnejše čase...	A
Njene oči sijale so rumeno. Iz njih sem pil in	vase	jih klesal. Orjaški časi so zleteli mimo.	A
Mimo Zaljubljencev, ki obvladata zadevo, grem,	vase	zvit: srečna sta, v eno zlita. Od pamtiveka	A
zgodnje jutro v Mariboru bova prav kmalu zakleníla	vase.	Bus bo spet skrenil z običajne trase.	A
Prsi mi polni blažena vera v Nič, ki me bo vzel	vase.	Nikjer ne bo več jutra, ki bi vpilo po delu	A
ne podere se stavba na nje. Tiho sklonjen	vase	jim kažem pot na polje ‒ da iz vrtenja, iz krogov	A
zaprta. Maske pojó, skrile so grozo orgij	vase	‒ in se razbegnile v modrem blisku pred grozo	A
stran 39 . / Krik po samoti Da bi se mogel	vase	skriti, živeti nikomur, nikomur poznan, da bi	A
mogel oditi, pijan tega šuma, hitenja pijan,	vase,	v vesoljstvo se potopiti, začutiti eno se z	A
ne mine nikoli, nikoli, in kot v zrcalo vodà	vase	strmeti (živeti proti svoji volji) z bolestjo	A
korenin in da bi mogel kontinente nove dojeti	vase,	izpeti tiho moč noči, grozo sivo v brezbrežju	A
sam, a utehe ne najdeš pri človeku, zapreš se	vase	in hočeš drugam. Oktober Zlati oblaki žarijo	A
peruti je v daljo razpela, da tebe, Neznani, bi	vase	ujela. ‒ ‒ ‒ Kje si, kje si?	A
brezdaljo razpeti in mir iz onstranske pokrajine	vase	ujeti. Pristan Na ladji niha nihalo od jutra	A
gola zlahka prikrita« ali »pogrebna« ali ujeta	vase.	Prav ta dvojnost sveta in sebe, ta večni znotraj	A
bregu in se zavedam Zaprem oči svoje polknice	Vase	skrijem širino dneva Danes je bel Kmalu bo pomladen	A
/ stran 15 . / NE BODI ŽALOSTNA Globoko	vase	vdihni , ko čutiš v sebi sveži zrak, saj ni	A
še modra zarja sveti, saj ni tako temno! Če	vase	skrivaš svoj pogled, ne lesketa svetloba v tvojih	A
videti si, moj megleni dan! A če verjamem	vase,	verjemi tudi ti, ki si med mnogimi, z ljubeznijo	A
pijejo, posrkajo naj vse, kar v mislih zate točim	vase,	naj tvoja topla dlan, telesa mojega drget prenese	A
sladak ti iz spominov naletava. Ugreznjenega	vase,	med blazine, s težo sreče, te razgaljenega vedno	A
a me val zajame, potegne v svojo smer in me	vase	vzame. Ko val se umiri in v pene prekipi, zajamem	A
NAIVNOST IN NEHVALEŽNOST Metulj objet si	vase,	kot bi še buba bil, zamahovati hočeš s krili	A
stran 7 . / BOŽIČNI MRAZ OSAMLJENIH Srka me	vase	ta božični čas, ko razsvetljene ulice sprašujejo	A
prah z neba prši, napev beži nazaj, lovi se	vase.	Požira me v opoj tega in eno z drugim, vse,	A
je tja pod oblake. Brez pomislekov te zvabi	vase,	ker on vabljivo je drugačen, skrivnostno urejen	A
Če sam je senca odloženih cul? Zapreda	vase	ga lišajasti kobul. Zapreda vase ga lišajasti	A
lišajasti kobul. . / . / stran 54 . / Zapreda	vase	ga lišajasti kobul; mojbog, bog Grimščarjev	A
ateljeju v sebi bo, treplja se s čopiči in dleti,	vase	zgrbljen. Prisiljen v zlo to deček senco vrane	A
pepel lobanje posrebrene in ohmetje. Bo srca	vase	upajoča zmlel, bo glasno lastno blagroval početje	A
poslušala zamaknjene zgodbe, a srkala sem jih	vase	in razbijala okvire, dokler nisem nekega dne	A
bili številni, njihovo razpršenost sem posrkala	vase.	Ko sem prišla do krošnje, se mi je odprl razgled	A
tudi večkrat. Poskus nihilistične zazrtosti	vase	je pesnici dal moč, da lahko brez težav obvlada	A
hrbtom se okrene proti sestri ter zvrne čašo vina	vase.	»Rebec, nič ti ne čestitam, da boš moj	A
kozarcu, vedno poželjivejše srka - pijanost	vase...	Žezlo predlaga, da nehajo s tarokom	A
Tu so priče...« Drozeg izlije par kozarcev	vase,	pije kot v obupu...Še predno zapravi tudi novo	A
so ji rezko stisnjena, pogled izbegujoč, sam	vase	zatopljen, odklanjajoč vsako vmešavanje v že	A
nacionalno energijo ‒ kolikor je ni posrkala	vase	‒ v nadomestke: samoomejevanje v kulturno dejavnost	A
povezni jo na mizico!« Potem je zlila vino	vase	in se polivala po zelenkastem krilu.Z roko si	A
ker njene porcelanaste zenice niso več srkale	vase	podob.Takó potem namestitev teles, skrb za smotrnost	A
nisem dojel, ki pa jo je moj organizem vpil	vase	enkrat za zmeraj.Zato bi bilo neumno poudarjati	A
razvijejo do popolne zaupljivosti. Nekaj ujetosti	vase	najbrž izvira iz kraških prvin, ki so v meni	A
Razočarani nad povojnim svetom smo se skrčili	vase	in po prstih odhajali v zapuščene pokrajine	A
Maks se je neslišno premaknil. Ali sprejeti	vase	ozračje njegove usode, ali pa na tihem oditi	A
jetnik vedel, da ga ne gleda in da ne presaja	vase	njegovih besed. »Bi zdaj cigareto?«	A
kristalnih zobkov; in ta smehljaj je nepremičen, sam	vase	začuden in neoseben, ne njen.Nedolžen nasmešek	A
kozlá in jo vendarle sprejema zmeraj globlje	vase.	Nato v globini pretresljivo butne.	A
makniti.« . /\ .. stran 222 . \/ Potegnila je dim	vase,	potem je hitro pomečkala cigareto v pepelniku	A
vleče na uho; ko pa se pogovarja, jo žene slepa,	vase	zabubana ihta. »Človek, ki je hotel vsem samo	A
Ker na teh begih z doma ni čemeren in zaprt	vase,	ampak živ in prožen, če le mogoče tudi šaljiv	A
vse bolj izpopolnjevala v njem, srkal jo je	vase	in se z njo zdravil.Vse drugo pa je kakor odmišljal	A
za hvalnico življenju, ki jo uro za uro piše	vase	s sprejemanjem novih bližin, novih obzorij,	A
je on rekel, da jih ima. Pri tem je zlival	vase	kozarček za kozarčkom konjaka in kadil, potem	A
Opazoval jo je in si želel, da bi vtisnil	vase	njeno razigranost in njen mir.In veselil se	A
zaupljivo sprejemalo. Kakor da je hotel vtisniti	vase	oblike telesa, ki je bilo prožno in mehko, obenem	A
je bilo revolucije konec, so se spet skrčili	vase	pred silo, ki so jo bili nekako ustvarili iz	A
Obraz Carla Carniglia se je širil in me vlekel	vase.	Srce se mi je krčilo v tesnobi, zavest, ki še	A
razdražen paglavec; ona pa se je že potegnila	vase	in je držala drobne pesti na svojih visokih	A
ki bi svojega suhega moža z lahkoto spravila	vase,	če bi ga prelomila na dvoje. »Tako!	A
včasih tako govoril?« Peter Majcen je zlezel	vase.	Začutil je nekakšno žalost v srcu, ki se je kmalu	A
Prižgal si je cigareto in hlastno potegnil	vase	dim.Začutil je pravo telesno utrujenost.	A
morje. Dvignilo se je do sonca in ga vsrkavalo	vase.	Po valovih je do sonca peljala široka srebrna	A
starših, ki zanemarjajo svoje otroke, je zlezel	vase	in spoznal, da tudi doma ni vse v redu.Ob takih	A
prvič, da ni dobil denarja. Pogreznil se je	vase,	premišljeval in od tiste ure začel rahlo dvomiti	A
pred usodo, ki ga je čakala. Stisnil se je sam	vase.	Vse je kazalo, da bi bil rad majhen in neviden	A
hip obvisela v zraku, potem pa jo je potegnil	vase	kakor polž svoje roge. »Sami sebi si	A
zavih pri svojem sivem fraku, stisnil se je	vase,	zavil glavo kakor ptič in zagrebel kljunast	A
Razširil je nosnice in glasno potegnil sapo	vase	- in v takem položaju je med dvema globokima	A
mehak, toda teman in nevaren; vlekel je človeka	vase	kakor prepad.Ni ga bilo dedca, ki si ne bi obliznil	A
mračnim poudarkom povedal Okrogličar. Zlil je	vase	kozarec vina, se zamislil in po dolgem molku	A
po zraku, zgrabil kozarec in ga hlastno zlil	vase.	»No, in ker veš, daj še enega,« mu je	A
zaničljivo prhnil Okrogličar. Nato je zapovrstjo zlil	vase	tri kozarce vina, se s komolci naslonil na mizo	A
Okrogličar je zamahnil z roko. Zlil je	vase	še kozarec vina in se tako pretegnil, da so	A
koščeno brado v prsa, skratka pogreznil se je	vase.	Ždel je nepremično in mrmral, dokler se mu ni	A
več se ni zanimala za življenje, zaprla se je	vase	in se potuhnila; še strah pred smrtjo je ni	A
„Sezuj!" Žena je globoko potegnila sapo	vase,	se sklonila k moževim nogam in začela počasi	A
odpirajo oči, širijo nosnice, hlastno zajemajo	vase	ves svet in stikajo neprestano za novimi odkritji	A
je od tistega dne postala vse bolj molčeča in	vase	pogreznjena.Kesanja ni čutila, vest je ni pekla	A
vrata, se je naveličal vsega. Pogreznil se je	vase	in obmolknil; še za otroke se ni več zmenil	A
pritrdili vinski bratci in glasno potegnili sapo	vase.	»Zakaj pa vi zdaj vzdihujete?« se je	A
stisnjene druga k drugi, po samotah stuljene same	vase,	pripete na grič, s slamo krite, težko obložene	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani