- Kako si rekel nekoč, ko sva hodila po polju, v vročem poletju, - vse je gorelo in sijalo, nebo in zrak in zemlja - DOLINAR omamljen, skoraj jecljaje: Otrok svetlobe, luč iz nebes - MILENA: Ne maram senc, ne trohnobe, ne molka, ne žalosti, ne vzdihovanja! Kaj ni najlepše, z očmi, z ustmi, z vsem telesom sesati vase luč, ki je je toliko na tem svetu, da je človek nikoli ne popije, ne more popiti? Povsod je luč, povsod samo živo življenje, kamor se ozrem; ali pa so moje oči tako ustvarjene.