roža (1.157)

lepši stal, kajne? MATIČEK Prav lepó; ta	roža	tudi lepo stoji, al lepši cvedè tvojih lic roža	A
roža tudi lepo stoji, al lepši cvedè tvojih lic	roža	v mojih očeh! NEŽKA malo nazaj stopi: Kaj	A
reči, da je lepa, tak reci, da je taka kakor	roža.	ANŽÈ Kaj? JAKA Nje živ�t moraš smreki priglíhat	A
pak prav nerodno priklanja): Ti si lepa kakor	roža,	dolga kakor smreka, brhka kakor hrast, v tvojih	A
Vstopi Honza. Obrit, umit, počesan, lep je kot	roža.	HONZA: A tukaj se tudi umivate?	A
otroške ustnice, ki so trepetale v poljubu, kakor	roža,	če se je dotaknem z roko?... Na svoje začudenje	A
glasu, v teh solzah je prošnja za milost. Še ta	roža	v tvojih laseh, še ta prosi in se izpoveduje	A
pot ... roka božja bo odprla srce in v srcu bo	roža	čudotvorna ...Ali dodeljena bo tudi meni, bratje	A
blizu je ura, ko se bo nagnila k tem ustnim	roža	čudotvorna ...Tako lahko mi je, tako lahko ...	A
tišje, kakor za zagrinjalom: Pozdravljena mi,	roža	čudotvorna, ti zvezda moja, moje hrepenenje	A
Kje je Dioniz, moj mali? Kje je Vida, moja	roža?	... Odprite duri nastežaj!	A
In hčerka, - moj Bog, kakó je krasna; kakor	roža;	- lahko ste ponosni, milostiva. VRANČIČEVKA	A
GROFICA CAPULET Z livad veronskih je najlepša	roža.	DOJKA Dá, roža, čisto res!	A
livad veronskih je najlepša roža. DOJKA Dá,	roža,	čisto res! Saj pravim - roža!	A
čisto res! . / . / stran 158 . / Saj pravim -	roža!	GROFICA CAPULET Povej, kakó bi se ti zdel	A
Kaj je ime? Nič manj bi ne dišala	roža,	če bi je rožo ne imenovali.In Romeo ostal bi	A
Kako si sladka! Kakor	roža	si! Čez morje sem se vrnil zaradi tebe, golobica	A
Slámnat krov je in beraška koča, Pa je táka	roža	v njej cvetóča! Često hčerka sáma gospodári	A
in móli, Z njim priroda moli naokoli. Divja	roža	se tik njega ziblje ‒ Káj nad čašoj vspénja	A
hrepenenja mre, dokler se na grmu zadnjem zadnja	roža	ne ospe! Dokler zadnje pevke ptice preko gor	A
bode poslej. Ali vonjavo in kras izpreminja	roža	na vrtu, cvetica poljan? Ali se spev več s spevom	A
‒ Vse prazno! Kjer je divja	roža	cvela na pologu bujnem, na prisoji ‒ vse prazno	A
pomlad. »V tej koči deklica je cvela kot rdeča	roža	v sončnih dneh, kot slavec v mraku ljubko pela	A
/ stran 16 . / Roži Kaj te čaka, divja	roža,	ko iz popja se vzbudiš, ko te sončni žar poboža	A
v dobo starih let? Vrt, ki v njem procvita	roža,	mrtev zre pogled, neobčutnega me boža cefirjev	A
nisi svojih let, razumel ne bi naših več. Kot	roža	nisi se razvil z bogatim vonjem v sončni dan	A
iz tisoč in ene noči? Čarobna in čista kot	roža	pomladnja ljubezen je venčala srca oltar. Naj	A
Bojniku nosi psovke tuje. Z besedo se opeva	roža,	a tudi blato opisuje. Imaš li torej trdost brusa	A
Vprašanje Na vrtu raste izmed vseh najdražja	roža,	ljubezni ljube lahen dih jo v lice boža. Pa	A
cvetja več, da kras izgublja! Zakaj, o bleda	roža	ti, o roža vela, vetriča iz pomladnih dni več	A
da kras izgublja! Zakaj, o bleda roža ti, o	roža	vela, vetriča iz pomladnih dni več nisi htela	A
tlak. Šel je iz mesta, na polje, za reko, ki	roža	tam raste, roža vsa polna čebelic.Zakaj? I,	A
mesta, na polje, za reko, ki roža tam raste,	roža	vsa polna čebelic.Zakaj? I, med je sladak.	A
svoje srečne dni... . /\ .. stran 89 . \/ Lepa	roža	Lepa roža v svetli gredici, zélenem vrti	A
dni... . /\ .. stran 89 . \/ Lepa roža Lepa	roža	v svetli gredici, zélenem vrti, sapica boža	A
hvaležno tebi, ki mu ljubav deliš, o sonce jasno,	roža	in sladki paradiž! VI Tam za vodami, tam za	A
Poljubček, kajne, bi bil iz njenih ust sladak, ko	roža	so, rubin in poljski mak, a kaj, ko te ne mara	A
... In vendar pozabiti ne morem te, dolenjska	roža	ti! Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti, nikdar	A
.. stran 145 . \/ II In djal sem ti, da	roža	si mi rož. A ti?...	A
Umrla sta. Iz ločenih grobov sta	roža,	lilija čez sveti krov vzkipeli in se tam združili	A
spominek! Vanjo so rože tri mi povite: Prva je	roža	lep rožmarinek, vedno zelen je; naju zvestoba	A
zvestoba bo vse življenje trdna do groba. Druga je	roža	roža-gartroža, lepa in rdeča, najina srca vedno	A
nenarisani so. To je pómlad nebeška, to kraljéva je	roža,	ki jo lahni zefirček, ki jo sončni svit boža	A
pošlje piš in strele, lépo cvetje jim odpade.	Roža,	rosa ino mana naša je mladost, dekleta! Svétjem	A
močjo neznano, koder hodiš, cvet lepote, žlahtna	roža;	dekle drago!” Turjaška Rozamunda Hrast stoji	A
spet gostuje Rozamundine snubače. Rozamunda	roža	deklic, čast dežele je domače; nje poglédi,	A
junake! Pod cesarjam zdéj narlepši cvet turjaška	roža	rase; sestra bášetova v Bosni, sonce vse lepote	A
nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim. Ve že	roža,	ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve že,	A
ak je v temu kaj krivice: dokler ne cvete še	roža,	so v časti pri nas vijol′ce, zvončike, marjetce	A
Jim moč so dale rasti nevesélo, ko zgodnja	roža	raste zapeljana od mlad′ga sonca kopnega svečána	A
duh se trupla je težave, legenda pravi, de je	roža	zala ′z njegovega srcá skoz grob pognala z napisom	A
bujnega dekleta, ki cvetè med svétom kakor	roža,	kakor roža vsakemu darúje svoj čaróbni	A
ki cvetè med svétom kakor roža, kakor	roža	vsakemu darúje svoj čaróbni cvet in vso krasôto	A
samevam starec jaz. . / . / stran 14 . / Uvela	roža	se suší na poti pred menó, iz njene roke	A
lipo senčnato sedím na klopi sam. Uvela	roža	tam leží na poti pred menó, -- iz njene	A
. / stran 123 . / POD JASNIM SONCEM RDEČA	ROŽA	Pod jasnim soncem rdeča roža ljubó se	A
SONCEM RDEČA ROŽA Pod jasnim soncem rdeča	roža	ljubó se razcvetéla je, in bolj kot vse	A
iz vrta krasnà pomlad zbežála je, - in	roža	je na tleh ležala: - uvela in razpála je	A
zibala se je svetla toaleta. Velika rdeča	roža	je duhtela v pol razpletenih, kodrastih laséh	A
to ne izgine. Kaj rosa na polju gori, zakaj	roža	na grmu žari? Le brez vonja naj kot v temi ljubav	A
nikdar več Že nikdar več te, prosta poljska	roža,	device v šopek ne nabirajo, že nikdar več te	A
in sonce nanj naj sveti! Kaj nagelj nam in	roža	sta, marjetica v livadi? Le pelin pili smo z	A
vampir bo. . / . / stran 47 . / PESEM Kakor	roža	na poljani vsa mi v svatovskem bleščiš, ali	A
pokoja! . / . / stran 29 . / Pesem Kakor	roža	na poljani vsa mi v svatovskem bleščiš, ali	A
in sonce nanj naj sveti! Kaj nagelj nam in	roža	sta, marjetica v livadi? Le pelin pili smo z	A
njo se veter poigrava. Nikdar še med travo	roža	ni vzcvetela in nikdar na grobu sveča še gorela	A
svetal in lep! . /\ .. stran 69 . \/ Zvenela	roža	V gredi cvetela roža je bela nanjo je dežek	A
stran 69 . \/ Zvenela roža V gredi cvetela	roža	je bela nanjo je dežek rosil, sonce sijalo kadar	A
slana polje pokrila in breg. V gredi sred vrta	roža	je strta mrtva ležala na tleh... Mrtva deklica	A
Vsakdo pade sam, ko pade iz grobov ne raste	roža.	Križemsvet Križemsvet poti držijo, križemsvet	A
oba sta mlada, imela se tak rada, kot zarudena	roža	in veter, ki jo boža. Prišel je čas ločenja	A
in čas. . / . / stran 63 . / Neločljivost	Roža	rase tik vode, vali hladni jo rose. Sonce žarko	A
rose. Sonce žarko se zbudi, viru vale posuši:	roža	brata nima več, nje življenje preč je, preč	A
SEDMIH DNI V sedlu neba je gnezdo, v njem črna	roža	sveta. Razcveti se ob enakonočju, v roki rablja	A
I. V sedlu neba je gnezdo, v njem črna	roža	sveta. V očesu ima skrito stezo, črto prvih	A
Čas je iz brez. Črna	roža	bo zavdala, prvemu na oblaku. Bo kri njena zemeljska	A
modrost neba, telesa zemeljskega vse boli?	Roža	ali telo?Vidim cvet, telo je last zaklenjenih	A
trava spomina me spomni na vas domačo. In	roža	črna cveti.Obeta se mi njen lesket.	A
jim cedi iz ust. Kaplja dežnega boga, črna	roža	‒ to je moj obet. Za oblaki se skriva ptica	A
ladji, polni slame, se odpravljamo, v troje.	Roža	črna, prst neba in edina duša najina. Igla,	A
nasad. Do tu, od tu dalje ni več iskanj, le	roža	črna, roža sveta postaja bela megla. V sedlu	A
tu, od tu dalje ni več iskanj, le roža črna,	roža	sveta postaja bela megla. V sedlu neba je gnezdo	A
megla. V sedlu neba je gnezdo, v njem črna	roža	sveta. BOGOVI NA OLIMPU Bi	A
/ stran 101 . / Kons: MAS Sredi polnoči je	roža	umrla. Roža umrla.	A
Kons: MAS Sredi polnoči je roža umrla.	Roža	umrla. Name naslonila glavo je ljubica.	A
Sredi polnoči, sredi polnoči.	Roža	dehti, dehti. A tebe ni.	A
sanje in v sivi žalosti zamrl je smeh. Jesenska	roža	je zaprla čašo in tiha se nagnila v siva tla	A
‒ ‒	Roža	dehti kot vzdih. Večerno sonce Tiho sonce, sonce	A
sama zase Doli v kraju sama zase med grmovjem	roža	rase, naj le rase, naj le rase, o, presrečna	A
moje, žalosten sem jaz fantič. Kaj pomeni	roža	rdeča, kaj pomeni rožmarin? Roža rdeča je ljubezen	A
Kaj pomeni roža rdeča, kaj pomeni rožmarin?	Roža	rdeča je ljubezen, rožmarin je za spomin. Jaz	A
kolesa vrte, klip, klop ... . / . / stran 323 . /	Roža	na vrtu zelenem cvete Roža na vrtu zelenem	A
stran 323 . / Roža na vrtu zelenem cvete	Roža	na vrtu zelenem cvete, pride tja k roži veselo	A
govori: »Pojdi, ah pojdi z menoj!« Žalostna	roža	povesi glavo, dekle utrga cvet z mehko roko	A
cvetela pomlad, pa je otožno kril rožico jad,	roža	cvetela je, roža zvenela je, deklica toči solze	A
je otožno kril rožico jad, roža cvetela je,	roža	zvenela je, deklica toči solze. Rože je na	A
srcu govorila: »Bolno srce, vrt pelena, zate	roža	ni nobena; vse je za te ocvetelo, kam, srota	A
dva. . / . / stran 59 . / TAKO JE TO Ena	roža,	en cvet, od znotraj in zunaj rdeče odet! Cveti	A
kot školjka v lupino, je pest v moji dlani kot	roža,	kot popek predrami se v sončni omami, se pest	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani