roža (201-300)

zatisne oči in zacvili: Saj ni kopriva, saj je	roža!	-- ter gre in si kupi ogromen dežnik ... O	A
prepleteni; iz las se je bila izvila rumena	roža	in je visela globoko na goli, od luči opaljeni	A
Ni je več bilo; na pragu je ležala rumena	roža,	začrnela, oskrunjena, od stoterih nog pohojena	A
Slekel je suknjo in jo je zalučil na posteljo;	roža	je padla iz gumbnice na tla. ”Zmerom sem	A
pogleda, tja zasije sonce, kamor stopi, vzklije	roža	...Njen grad stoji ob morju.	A
izba, med vsemi najlepši pozdrav! Vsaka rdeča	roža	na stenah, na stropu je kakor vroča misel, nikoli	A
njenimi prsi, če si dene rožo v lasé, se smeje	roža	ter se mi roga...Njena lepota ni moja; daje mi	A
TRETJA NOČ Najina srca še niso vajena sreče;	roža	je bila presajena v tujo zemljo in njene korenine	A
počesanih las je visela klavrno že polovenela	roža.	Stala je na pragu, ves obraz še smehljajoč; toda	A
njenih prsih rdečo rožo in celo nedolžna rdeča	roža	se ji je zastudila. -- Brez sramu je prišla	A
in bojazljivosti ... si mi bila, kakor čudesna	roža,	ki je vzklila iz te doline ponoči, pod tistimi	A
veselim srcem in s pošteno besedo. Tudi čudesna	roža	je vzrasla v senci ... tudi v tvoje srce je zalezel	A
porogljivost je bila v njegovem nasmehu. ”Resnično,	roža	je vzrasla, kakor je lepa, ne samo v senci,	A
tudi iz smrdljivega močvirja! Ampak čudesna	roža	je pač in rajši bi jo pohodil z obema nogama	A
razcvela tako naravno, kakor se razvije in razcvete	roža	na polju.Zdí se mi celó, da ima poseben notranji	A
ter se razcvela, kakor vzklije ter se razcvete	roža	na polju. Obšla me je bojazen.	A
roki? O, ali pa morda da celo tista lepa tuja	roža	v njenem poročnem šopku, ki se je je bil dotaknil	A
drobnih nožicah; na njenih laséh je cvetela bela	roža;	in list te bele rože je pal na njeno ramo, stresel	A
so bile nad njo njegove krepke, ljubeče roke:	roža	je bila vzcvetela čudežno iz močvirja; zvenela	A
umaknila ... Na pol je bila že zmečkana velika bela	roža,	lističi, ki se jih ni bilo še dotaknilo kolo	A
so se zvijali, zvijali so se od bolečine. In	roža	ni bila čisto bela - tenke rdeče srage, krvave	A
srage so prepregale čisto belíno ... krvavela je	roža.	Ko jo je držalaŠtefi v roki,	A
tam ni treba, da bi bila ženska bogve kakšna	roža,	- zabave je itak dovolj in za tiste pol ure	A
ure, ko se kratkočasite ž njo, je dobra celo	roža	srednje vrste. Kadar se je naveličate, se obrnete	A
županovega vrta. ”Iz grdega poželenja je vzklila	roža	svetega koprnenja.Celo ti, prekanjeni, malopridni	A
sem te spoznal in sem zavriskal v svojem srcu.	Roža,	ki si vzcvetela v moji pozni jeseni, zato ker	A
To se lahko zgodi,« prikima Elija. * kako? **	roža	*** turški gospod **** gradič, stolp Pridejo	A
zdehaš ... »Stopila je Marija k Jezusu, Marija	roža	devica: Jezus, dete moje, kako se ti bo godilo	A
telesa, njenih ustnic, ki so cvetele: rdeča	roža,	tik preden se osuje ... Sin nadušljive matere	A
rezana materi iz lica in hoje in da je kakor	roža	in da cvete, cvete. »Ecce nunc tempus acceptabile	A
« »Samo prgišče zemljice, pa tako čudovita	roža!	« »Menda alpinisti najlepšim nosijo črno	A
Slišal sem namreč govoriti, da v planinah zraste	roža	na vsaki pedi zemlje in prav gotovo je kaj rumenega	A
si, rojen iz završke zemlje, navadna poljska	roža	izpod gorenjskih planin...Ti se že ne moreš iti	A
vsakega sovražnika. Sreča naša je cvetela kakor	roža	spomladi, in časih so se nam dvigali upi tako	A
nožici. Recite, kar hočete, bila je zala kot	roža	v maju! Prav zelo sva morala pospešiti	A
me je srečal ter gostobesedil: »Tak si kot	roža.	Ni vraga, da bi se sedaj ne ženil!	A
bel kot sneg, potem pa se je zopet žaril kot	roža,	da se je videlo, kako ji je vrelo po duši.	A
obraza, in lice je imela, kjer se je kazala	roža	pri roži. Raztajalo se je srce pisarju in ravno	A
ji je zahitela kri v obraz, da je cvela kakor	roža.	Sklonila se je k tlom in v svoji sreči ni vedela	A
povzročajoče čake, na katerih je čepela vojaška »	roža«	.Sabelj tedaj še niso imeli, pač pa tako imenovane	A
galantni tovariš, je dostavil: »Ali pa kakor	roža,	ki se koplje v jutranji rosi.« Knez Metternich	A
dostavil: »Med drugim aktom vam je zdrknila rdeča	roža	izpod rok in je padla v parter. S trudom sem	A
je povesil glavo. »Tolažil sem se, da vam je	roža	namenoma padla iz rok!« »Motili ste se!«	A
je vedel dobro, komu je bila namenjena rdeča	roža.	»Pustiva te otročarije, grof,« je izpregovorila	A
dva starca. Tako se ji je svetilo kakor bela	roža	sredi zelenja, obraza obeh starcev pa sta bila	A
služabnik svete cerkve. Bil je rdečega lica kot	roža	na vrtu spomladi.In vsako jutro je prihajal	A
ledu ne uspeva niti ponosna lilija niti dišeča	roža!	Nikdar ne odpustim gospodu Bogu, da vas ni zasadil	A
menil, da je boginja. Nagnila je glavico kakor	roža,	če jo poljubi prvi sončni žarek; razprostrla	A
žarečega pogleda. »Hej, Marjanica, mojega srca	roža	in moje duše studenec, ali dobro kuhaš?Pristavi	A
prijateljica?« Kri ji zdaj stopa v lice, da je kakor	roža	cvetoča. »Kako ti je ime?« vpraša mehkeje.	A
roko. Plahi srni podobno in z obrazom kakor	roža	rdečim steče za sestro po gozdu.Lesovéj gleda	A
Stopal je po poti navzdol. Rdeča kakor	roža	stala je pri strani.A ko je storil prvi korak	A
vpraša Katarina in nehote zardi, da je kakor	roža	cvetoča. mMorda sem že grešil, in ker ni izpovednika	A
mi je soborka na fronti lepo govorila! »Besna	Roža	Mimi,« mi je dejala, »raje se odpelji na Pluton	A
živine. »Če sta kresni ogorek in ivanjska	roža	v strehi, ne trešči vanjo,« jih je opominjal	A
stopiš pred patra opata, vedi še enkrat: Meniška	roža	na oltarju samostanske obljube je peterolistna	A
Kako ti pa pravijo?« »Jezerna	Roža	sem.In ti, kdo si?«	A
»O, kar tako.«	Roža	je potresla z glavo lase in preobrnila pogovor	A
storil?« je zaplivkala po vodi z dlanmi Jezerna	Roža.	Ostrorogi je daleč predse zamahnil s stegnjeno	A
se je vznemiril Ostrorogi. »Pred nedavnim,«	Roža	je počasi izrekala besede, »sem slišala mojega	A
sem ga bila namolzla pri čredi na Plešivci.«	Roža	je zaplavala proti cvetočim lokvanjem.Jelen	A
V umazanosivi platneni haljici je priveslala	Roža	nazaj. Tesno k Jelenovemu drevaku je primaknila	A
Medtem pa ‒.«	Roža	je obmolknila. »No kaj?« je bil nestrpen Jelen	A
sam tako orjaškega soma, kakor si ga ti?« »	Roža!	« »Jelen!« Pod noč je pomagala Jezerna Roža Ostroroge	A
Roža!« »Jelen!« Pod noč je pomagala Jezerna	Roža	Ostrorogemu Jelenu izvleči soma s plitvine na	A
pa Neokretni Karp. Gospodinjila bo pa Jezerna	Roža.	Če bo?	A
Sam svoj postanem. In Jezerna	Roža	bo moja.Če pa belemu bobru ni prav, naj pa vso	A
»Kaj pa ti blodiš naokrog po megli, Jezerna	Roža?	« Ostrorogi se je prijazno sklonil čez bok drevaka	A
pritisnil oba drevaka drugega k drugemu. Jezerna	Roža	se ni branila. »Če te ugrabim,« je ponovil Jelen	A
bobrih, katere čuva beli starec. Kakor bi bila	Roža	uganila njegovo misel, se mu je začela odmikati	A
Meni se je prav nočoj sanjalo o tebi.« »Res,	Roža?	« »Prav zares.	A
Če bom morala biti res njegova ‒.«	Roža	se je zresnila. »Ne boš, ne boš,« je hitel zatrjevat	A
Ostrorogi se je vzravnal. »No, daj kmalu,« je	Roža	kakor zaprosila. »Še to zimo.«	A
»Morebiti se pa le vse prav zasuče.«	Roža	se je primaknila zopet bliže: »Moj oče, Tršati	A
Se moram brž vrniti.«	Roža	je že obračala drevak. Ostrorogi se je razvnel	A
Ostrorogemu se je zdelo za malo. »Nak,« je odkimala	Roža.	»Bi rada,« je pojasnjevala.	A
»No le.«	Roža	je bila ponudbe vesela: »Pa z risjim kožuhom	A
Skoraj pridem.« . / . / stran 72 . / Jezerna	Roža	je odveslala.Ostrorogi Jelen je še dolgo gledal	A
To bi zatulil Sivi Volk. Da bi pa	Roža	postala njegova druga žena. Nak. Jezerno pozna	A
navzdol je hitela naravnost proti njemu Jezerna	Roža.	Pa se ni ustavila.	A
nezaželeno oko. . / . / stran 128 . / Jezena	Roža	je dokaj naglo priveslala med otoke za Plešivco	A
Tako pa, kdo ve, kaj se splete čez zimo.	Roža	je položila veslo prek drevaka.Nikamor več se	A
je sedel v njem in hitel na vso moč veslati.	Roža	niti podvomila ni, da je to Ostrorogi.Zaveslala	A
bolj natačno gledati: »I, pa saj ni Jelen.«	Roža	se je ugriznila v spodnjo ustnico.Prepoznala	A
potegnil v svoj drevak. »Ova!« je zaklicala	Roža.	Pa preden se je prav zavedla, ji je Neokretni	A
bi jih Karpu še nekaj naložil. Da je Jezerna	Roža	zvezana, v naglici niti zapazil ni.Pegastemu	A
si rekla, da mi poveš?« je vprašal Jezerno.	Roža	je pogoltnila lesniko in že odprla usta, da	A
Ne, naši niso. Za trdno vem,« je spregovorila	Roža	in skušala sama uganiti, kaj naj bi bilo. Pa	A
tik drug poleg drugega. Prva je spregovorila	Roža:	»Karp je grd in bojazljivec.Ne maram ga.	A
imel pravico do poglavarstva. Kaj pa, če bi	Roža	postala njegova druga žena?Ne bo hotela.	A
Jelen sam se je pa zamislil. Jezerna	Roža	in samo Jezerna mu je rojila po glavi.Zavedal	A
nosila prihodnjo zimo okrog vrata ‒ Jezerna	Roža.	Drugo jutro sta Ostrorogi Jelen in Pegasti Ris	A
pogovoriti. Kakor je razmišljal, se mu je Jezerna	Roža	spet odmikala. Vsi se bodo raztogotili.	A
pristajnem mostu navzdol mu je šla naproti Jezerna	Roža.	Zapodila je pse in povabila: »Pristani, Ostrorogi	A
Ostrorogi Jelen!« Kaj naj pomeri, da vabi	Roža	v vas namesto Sulca ali Tura, je pomislil Ostrorogi	A
Jezerni pa nič manj. Ostrorogi in	Roža	sta postala. »Dolgo se nič ne pokažeš.	A
blizu, od takrat, ko me je hotel ugrabiti.«	Roža	se je smehljala. »Prav je,« je bil zadovoljen	A
Jelen je namrščil obrvi. »Hm,« je pihnila	Roža	sapo skozi nos.»Če ga nikoli več ne vidim, mi	A
in jo krepko potresel: »Nič ne maraj, Jezerna	Roža!	« Vdano ga je pogledala in obraz se ji je začel	A
postavnega mladca. »Koga si privedla v goste,	Roža?	« je vprašala z donečim glasom Ovca. »Slovitega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani