»O nedomiselni poet, med dvema dobama viseč razumel nisi svojih let, razumel ne bi naših več. Kot roža nisi se razvil z bogatim vonjem v sončni dan, zdaj breznov sneg te je moril, zdaj si venel od slane žgan.
Podlesek si moder bil za svet; klijoč iz mrtvih tal livad poslednji je in prvi cvet, zdaj zimo znani, zdaj pomlad.«