roža (301-400)

Ostrorogi je vstal. Mati je pa velela hčeri: »	Roža!	Pospremi slovitega lovca, ko ni moških doma.	A
proti jutru zgostila,« je brž vedela odgovoriti	Roža.	Izvedenosti Rože je bil Jelen kaj vesel.	A
rodu,« se je zaklinjal sam pri sebi. Jezerna	Roža	in nobena druga.Pa četudi bi moral poklicati	A
obljubil, da nikomur ne črhne besede. Jezerna	Roža	je v svojem lahkem drevaku odbrzela nazaj.Ostrorogi	A
poiskal Sulca in ga prebodel. Seveda. Jezerna	Roža	bi ga zavoljo tega več ne marala.Ubil bi svojega	A
odstopi kar tako. Če ga pa le prevarajo in postane	Roža	žena Neokretnega, potem se vzdigne zoper svojega	A
zaskrbljene obraze. Še preden so se pozdravili, je	Roža	Jelena očitajoče pogledala.Kodrolaska pa je	A
Ti je všeč?« »Lepo je,« je kratko odgovorila	Roža.	»Lepo bo šele takrat, kadar boš ti v njem.«	A
Iz zamišljenosti je Jelena zdramila Jezerna	Roža:	»No, kaj si tako obmolknil?« Ostrorogi je dvignil	A
hotel imeti tebe.« »Hoootel ‒« je zategnila	Roža.	»Ne boš se mogla ubraniti.	A
Postregla ji je z vsem, kar je premogla, in	Roža	se je čudila, kako je Jelen znal oskrbeti svoje	A
je povedala, da pri Ostrorogem vasuje Jezerna	Roža.	Neokretni je zadivjal.Kri mu je butnila v glavo	A
Sinjeokine besede: »In kadar boš ti, Jezerna	Roža,	Ostrorogega žena ‒.« Neokretni in več zdržal	A
stran 228 . / »Kako govoriš,« je posvarila	Roža.	Kodrolaski se je kri že ustavila.Umila si je	A
Bodi srečna!« »Tudi ti, Jezerna	Roža!	« Kodrolaski je bilo težko, čeprav si je zaželela	A
Jermen na golo telo.«	Roža	se je bridko nasmehnila. »Saj ne boš njegova	A
oddrsala nazaj proti izlivu jezera. Jezerna	Roža	je pa še dolgo stala v zamrzlem prelivu in gledala	A
lastnemu ognjišču še ženo ‒. Da bo to Jezerna	Roža,	o tem ta trenutek niti najmanj ni dvomil. Ostrorogeg	A
Ostrorogega. In kakor bi znotraj v koči Jezerna	Roža	že pestovala dvojčke, se je Jelen ponosno in	A
nad sabo, poslušal dež in sanjaril. Jezerna	Roža	‒ hm.Zaenkrat je še nikakor ne more pripeljati	A
sami sedeli mati Bela Ovca in brhka hči Jezerna	Roža.	Predli sta.	A
podili otroci. Pa je spregovorila Bela Ovca: »	Roža!	K letu osorej ne bova več sedeli pri istem ognjišču	A
čislih, kakor si je bila zamislila. Jezerna	Roža	ji kar nič ni hotela zaupati.Še srečavati se	A
več ni dvomil, da bo v najkrajšem času Jezerna	Roža	njegova žena.Uhaja! Neokretni in Košata sta	A
je prinašal veter prav na kolišča. Jezerna	Roža	ni mogla več strpeti, čeprav jo je Ostrorogi	A
cvetočega lokvanja, po katerem nosi ime Jezerna	Roža.	Seveda.	A
Lokvanji, lokvanji, lokvanji ‒ sprelepa jezerna	roža.	Ha.Je mislil Karp.	A
delati prevelikih skrbi materi, dobri Beli Ovci.	Roža	je odveslala nazaj v kolišče. Prav takrat sta	A
Moral je gledati, kako je mimo njega Jezerna	Roža	odšla z Ostrorogim Jele nom.Vanj se pa niti	A
lokvanjevim cvetjem okrašenem, Ostrorogi in Jezerna	Roža,	njegova prva žena. Na mostišču Ostrorogega je	A
Ostrorogega Jelena je takrat mirno sedela Jezerna	Roža.	Zunaj je sijalo sonce.	A
vse preperelo. Lahko je Ostrorogemu. Jezerna	Roža	mu je rodila enega otroka več, kakor je trikrat	A
in kozle. Bobre je pa pripravljala Jezerna	Roža	sama.Ni zaupala nikomur drugemu.	A
začudil. Pa je že stala poleg njega Jezerna	Roža	in mu prišepnila: »Urno na razgledni brest,	A
Na pristajnem mostu ga je že čakala Jezerna	Roža	z malim Presukanim Lisjakom v naročju.Otrok	A
Sinjeoka Kodrolaska, in pa njegova žena Jezerna	Roža	v preprosti delovni obleki. »Ho, hoo, hooo!	A
Nekaj sem pozabila.«	Roža	je stekla nazaj na mostišče in se brž vrnila	A
svoje zatrmoglavil. Kasneje ga pa niti Jezerna	Roža	ni mogla pregovoriti, da bi odnehal.Dobro, da	A
gospodar, Ostrorogi Jelen. Koj za njim še Jezerna	Roža.	Za obema je pa prinesla na rami meh lesničnjaka	A
Dišeč dim se je dvignil naravnost proti nebu.	Roža	je pa voščila srečo: »Naj vas sonce greje podnevi	A
Na dnu pristajnega mosta pa je stala Jezerna	Roža.	Poleg nje pa je držala v naročju svojega prvega	A
127 . / »No, kar reci,« je prikimala Jezerna	Roža.	»Rod Ostrorogovcev mora rasti.	A
Ali pa dve, tri.«	Roža	se je nasmehnila in navihano pogledala Ostrorogega	A
Dobro si izbral.«	Roža	je res odkrito pritrdila. »Že ‒ samo.«	A
Bi skazil rod.«	Roža	je bila kaj odločna: »Za drugo ženo že ne rečem	A
mladega zelenja, je odgovoril samo: »Mhm!«	Roža	ni marala več siliti vanj.Je videla, da je Ostrorogi	A
ženo ima, skoraj tako, kakršna je bila Jezerna	Roža	v mladih letih.Samo ‒ Jelena je spet zabolel	A
dokler se ne vrnemo. Ukazuje pa naj Jezerna	Roža.	Njo morate vsi ubogati.	A
zavoljo stare navade in sreče na poti. Jezerna	Roža	je stala na vrhu pristajnega mosta in gledala	A
Naredil bi po svoje, pa četudi bi mati, Jezerna	Roža,	kaj godrnjala.Brest pa ni bil tak.	A
velike črne kolobarje je imela pod očmi. Jezerna	Roža	se je matere kar ustrašila.Brž jo je vprašala	A
kakor vas ima vajina mati in moja hči ‒ Jezerna	Roža.	« »Tudi jaz jih hočem imeti toliko,« je v pripovedova	A
bukvijo, pa so stali v senci Bela Ovca, Jezerna	Roža,	Brest, Ponirek in Brlez in dvojčici. Presukani	A
Zorna ni umaknila oči.	Roža	se je brhki mladenki nasmehnila in mirno rekla	A
Tri druge mu dam zanjo.« Jezerna	Roža	pa je odkimala: »Je ne bo dal.Tudi za vse mladenke	A
Zorna Kalina je prav do las zardela. Jezerna	Roža	se je pa mladenki dobrohotno smehljala in ji	A
Oba sinova je pa naskrivaj opazovala Jezerna	Roža.	»Ne, tako ne more iti več naprej,« si je mislila	A
strorogega Jelena odrinil tudi Ponirek. Mu je Jezerna	Roža	naročila, naj gre in neopaženo opazuje, kod	A
spolni, kar mu je ukazala skrbna mati, Jezerna	Roža.	Blisk je presekal oblake, nagrmadene krog Črne	A
hudolesove mladike. Poleg nje je stala Jezerna	Roža.	Ponirek je brž pohitel k materi in ji povedal	A
toča,« je poskrbela za sina in hlapca Jezerna	Roža	in že snemala Ostrorogovo kožuhovino s kljuke	A
Ostrorogega Jelena. Tako sta bila sklenila Jezerna	Roža	in Pegasti Ris, njen oče.Zavoljo Presukanega	A
Jelena so se naslanjale na ognjišče Jezerna	Roža,	Tenkoprsta Vrba in Zorna Kalina. Predle so.	A
mirno vprašala svojega četrtega sina Jezerna	Roža.	»Kdo je sedaj gospodar na kolišču?«	A
s pestjo bobneče potrkal na prsi. Jezerna	Roža	je odložila predivo in zrasla: »Dokler se Ostrorogi	A
se pa kaniš znositi?« se je oglasila Jezerna	Roža,	ki je že ves čas opazovala mrki obraz svojega	A
mu kaj malo dopoveš,« je bila modra Jezerna	Roža.	»Še ti mu dajaj potuho,« je vzrojil Ostrorogi	A
mu je ob vrnitvi s tujih voda napila Jezerna	Roža,	prav na željo Zorne.Pa že mora tako biti.	A
košata, on se pa kar ne more odločiti. Jezerna	Roža,	s katero je bil govoril zavoljo Zorne, ni hotela	A
Najmanj Kalina.	Roža	pa le ni dolgo vzdržala.Saj mora Ostrorogemu	A
Kdo drugi naj mu. In se je	Roža	opogumila in spregovorila: »Gospodar!« »No?	A
svojo prvo ženo pozorno pogledal. Jezerna	Roža	je pa obotavljaje se povedala: »Snoči si je	A
pozabim, vaju dveh bi pa ne mogel. Tebe, Jezerna	Roža,	in tebe, Zorna Kalina.« Ostrorogi Jelen je stisnil	A
mladenka, je stopila do Ostrorogega: »Gospodar!	Roža	in Ovca in jaz, tvoja dekla, bi se tudi rade	A
sedé v drevaku, čakali Bela Ovca in Jezerna	Roža.	Lasje Bele Ovce so bili že kakor sneg.	A
vse drugačni. Prvo mu je odgojila Jezerna	Roža.	In ko se je to že izpeljevalo, mu je začela leči	A
Volk in Medved, da ju od nikoder ni?« Jezerna	Roža	je pogledala prek ognjišča na svojega moža,	A
štiri leta ne bilo.« »Ooo!«se je začudila	Roža.	»Kaj jima mar priželiš nesrečo?«	A
Jelen je s prstom pokazal proti Brdu: »Jezerna	Roža,	ti mati najmogočnejšega rodu na Velikem jezeru	A
»Da zberi mladce in može in udari.«	Roža	je kar zaihtala. »Spet si modro odgovorila,	A
»Kdo?«	Roža	je stopila tik pred Jelena. »Črnolasi tuji vzhodnjak	A
njem tako naglo, da sršen ni utegnil pičiti.	Roža	je Jelena svetlo pogledala in rezko rekla:	A
slišali, jo je pomiril: »Ne boj se, Jezerna	Roža!	Ne sklicujem rodu za boj proti nikomur izmed	A
odšla po poševnini navzdol. Bela Ovca, Jezerna	Roža	in Zorna Kalina so pa stopile k ograji mostišča	A
prvorojenstvo kakor pa za Jezerno Rožo. Da ni	Roža	branila, bi bil kar gotovo Karpa ubil.Kdo ve	A
tudi, trmoglavca, pa spet ni pripustila Jezerna	Roža.	Je imela prav.	A
mrko gledala tujce, posebno Medejo. Jezerna	Roža	in Zorna Kalina sta pa pred vsakega gosta položili	A
in bliskala s svojimi kot oglje črnimi očmi.	Roža	in Kalina sta morali gledati naravnost vánjo	A
Odločno je ukazal: »Roke narazen!«	Roža	in Kalina sta svojega moža in gospodarja gledali	A
Jelen in stopil skozi vhod nazaj v kočo. Jezerna	Roža	in Zorna Kalina sta pospravljali ostanke jedi	A
Spredaj mu ga je s koščeno zaponko spela Jezerna	Roža.	Jelen se je vzravnal.Kar nič manj drage opreme	A
pomagati cvetje in zelenje in korene hči Jezerna	Roža,	sama že starka.Tudi videla je od blizu Ovca	A
Jelen sam. Nič več ni mogel upati, da bi Jezerna	Roža	ozdravela.Ne, ni se pritoževal.	A
dobre Zorne Kaline sina, Jasnookega Orla.	Roža	ni več dočakala sonca.Pokopali so jo pa že ob	A
lipov ovet!« »Zato smo ji dali ime Dravska	Roža.	«Ne več vitki Zlatolasi, saj je imela sedaj z	A
morem trditi, da bi me malenkosti zanimale: kako	roža	iz tega in tega semena zraste, kako se to in	A
Naletel je na vrtinec očnic. Srednja	roža	je bila velika kakor od majolke dno.Pod cvetjem	A
krono listov, ni nikjer izsledil. Marsikatera	roža	se mu je zdela od daleč prav posebno lepa, ko	A
modri dolinski in beli gorski, kakor bi še	roža	vedela, da si v vaseh pod Pečmi segata v roko	A
jo poda Megli. »Pa redu zdaj ne dobite; ta	roža	velja zanj!« pristavi potem naglo. Megli je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani