pota (2.300)

gradove in Veronika se skriva ‒ neznano kje. Vsa	pota	so zasedena, vse hoste zastražene, v vsaki vasi	A
tudi tvoje mnenje. ENEJA SILVIJ Čudna so	pota	Gospodova. HERMAN Od tebe, učenjaka, je to	A
glas pada vedno niže. JOŠT Poznam jaz ta	pota!	Tu ‒ na levo je grob zazidanega sina grbavca	A
... FRIDERIK ... imajo versko svobodo in nova	pota.	Zanesli so med ljudstvo baklo čiste vere, zato	A
ljudi imajo v cerkvah ti vaši kanoniki, na svoja	pota	jih vodijo ... STRAUSS: ... lutrovsko seme	A
radi. NATAKARICA Jaz naredim doma toliko	pota,	kakor če bi bila vsak dan na Triglavu; zato	A
Kandidirati, to se lahko reče; a so sitnosti,	pota,	govori, stroški in napadi nasprotnikov, ki človeka	A
odgovora, sem odvezan svoje obljube in pojdem svoja	pota.	GOSPA Neusmiljeni ste, gospod Dobrin. DOBRIN	A
ga malokdo pozná. V cerkev hodi in na božja	pota,	farjem se odkriva in bero odrajtuje; ali vse	A
ZDRAVNIK: Ni nas izbral in postavil, da mu kažemo	pota	... sam je gledal ... ŽUPAN: Njegov blagor ...	A
govorice bi mi pač ne zastavile niti pedi mojega	pota,	- ali bile mi bi zoprne, kakor slabo vreme.	A
je žal. Pravite, da vam ne morem zastaviti	pota	- no, poskusiti je vendarle treba, pa naj že	A
kako lepo so se najine misli srečale sredi	pota.	DOLINAR: Ti si ugenila, s katero besedo sem	A
in tajne očitke! - Glejte in občudujte božja	pota:	na tako čuden način nam je bil poslan in razodet	A
pa ne vem, če ne bodo naši vojaki še tršega	pota	imeli, ko bi zopet mejo v to deželo prestopili	A
to omagujočo dušo, ki hoče kreniti s pravega	pota!	TUGOMER Jaz nisem nevernik ne vernik, jaz	A
odločnosti na pomoč vzeti in tebi, ki si Čeligoja s	pota	spravil... TUGOMER Ne imenuj mi tu njegovega	A
reči hotel, da pravi mož ne obstane na polovici	pota,	nego neprestrašen korači do svršetka. TUGOMER	A
krivda bode, če srečaš le kesanje na koncu tega	pota.	Odideta.	A
naloži še eno klado v peč. Ljudje bodo prišli s	pota.	Vsak se rad ogreje. Dolenčevka.	A
petdeset let stara, zelo energična ženska. Slaba	pota	so, zameti, človek pride komaj skozi vas.Kaj	A
Tu náte hleba in solí! Od	pota	si počíjte, Pri meni prenočíte!« »Bog plati	A
tolaži duševno bol; pesem življenja lajša ji	pota,	tožno popeva, joka na pol. Petju je dana mila	A
Kadar telo se v zemljo preseli, trudno od	pota,	temnih skrbi, pesem nam bodo zadnjo zapeli,	A
življenja večer: Svoje premišlja izkustvo, truden od	pota	in star; včasih obide ga čustvo, kot bi ne živel	A
življenja večer in narave, nobenega žarka nikjer, da	pota	obsveti goščave. Da pač!	A
se polagoma vali, kakor bi trudni od daljnega	pota	v Kolpe naročaju radi zaspali. Vlahinja, tožna	A
vzdihával osamel, ko vsakdo hujše je obsojal	pota	mladosti moje, nego Bog in jaz, utrujen potnik	A
biva, poslušal usta si lažniva in stopal si na	pota	kriva in skoro zgrmel v prepad. A jaz sem hodil	A
prihodnje dni! Vrnil bo se prejšnji čas; hodil	pota	bom temotne, kamor sreče bo togotne gnal nemili	A
visoko na nebi zvezda miglja, nevarne mu kaže	pota	morjá. Več let mu žarki zvezde lepé ljubezen	A
pisarja Luzijade, Don Kihota, kákošne Parnasa	pota	‒ slep je, kdor se s petjam vkvarja. Káj Petrarkov	A
povrnjena veselja je zamuda, in plačane so	pota	polne truda, srcé otrpne ti razveseljeno. Pét	A
mogla Vas je misel, da zastonj so naša dolga	pota,	da zastonj je trud in težko delo, vse	A
stojim pred svojim pustim domom; zame ni več	pota	ne cesté, ti greš dalje, komaj še te vidim	A
prevodu Alojza Gradnika "Na sredi našega življenja	pota"	). HUJE (str. 65): na Huje k svet'mu Jožefu;	A
sedanje zre stvari; Človeštva gleda trudapolna	pota,	Terplenje, revščina povsod in zmota! Golobu	A
kazali iz puščave V obljubljeno deželo bolja	pota.	Še težja bo pa druga ti dobrota: Vžgi v sercih	A
in mro narodi sredi boja? So še kot včasih	pota	tvoja, še sije ti upor v očeh? Še veruješ, da	A
prazen les ... Kdo pa stopa po stezici zraven	pota?	‒	A
breg! Naj voda zastane, se skrije pod led, naj	pota	mi znane pokrije zavet! Naj v tmo se zavije	A
žene, hitita v plan neutegoma. Na dvoje gresta	pota,	na dvoje bolj, skoz bolj navzdol; končala teke	A
« »Le hiti, hiti, ljubica, saj že na koncu	pota	sva.« In ko do Kolpe prihiti, na strmem bregu	A
P. S. Ti, ki ta	pota	greš, pravi ti božja dobrota, ne smeš. Haha	A
Poljube si kličejo nežno, mehko, nevidno mi	pota	slovesa zastirajo. Čakam ...	A
kot grešnik žegnan in spokornik. Vsa božja	pota,	ki se odstirajo, iz rbobraza v marec in pomlad	A
na plovni poti, na mravljinčni poti njegova,	pota	iz postaj in nad in cilja, ki gre stvarniku	A
božji prst po licu mi sprehodi. Preraščena so	pota	in obleke. Se nekaj da mi ali le posodi?	A
Sred angelske Gospodove megle s škrgetcem	pota	tajna si odpre. S škrgetcem pota tajna si odpre	A
si odpre. . / . / stran 104 . / S škrgetcem	pota	tajna si odpre med pankrti, ki lépo žvižgajo	A
čokato ‒ nosilcu luči se dobrika luka. Nemara	pota	vberem za sibilo, mečkam otroško srajčko, deško	A
dogodku dan se dela, vzide zarja, Gospod za	pota	božja poskrbi! V objokovanju in brez koprnin	A
Njegova roka mala bo še hitra. Gospod za	pota	božja poskrbi. Barbar pojoč košati se v ornatu	A
možmi, privoščil mi bo mrvico od lona, kdor	pota	tudi zame naredi. Bo dohajač morda nocoj oplel	A
donel in me pretresal, plamen, do stržena. Kdor	pota	tudi zame naredi, mi mnogo bo odpustil mlad	A
majhna in borna hiša, kamor je deček krenil s	pota,	rekoč: »Zdaj pa le hitro pomagajte mami!« Okoli	A
dober voziček, ki ga je sicer sam rabil za svoja	pota.	Puščobna se mi je zdela vožnja proti mestu.	A
kdaj pri predavanjih, sicer pa je hodil svoja	pota.	Kmalu se je med nami razvedelo o njem, da je	A
določen red. Kakor nespremenljiv red Križevega	pota	na zidu.Vrsta štirinajstih postaj vse naokoli	A
sta stopila izmed vojakov na sliki Križevega	pota,	ki visi tik ob koru. Dva moža v črnih srajcah	A
božjem tudi sam živel. Zdaj pa je zašel na kriva	pota.	Seme hudičevo je padlo v njegovo srce.	A
so se z avtobusom vozili samo v sanjah. Vsa	pota	so opravljali peš.V Tolmin je skoraj tri ure	A
samotnih razpotjih lovili. Hodil sem na božja	pota,	k Svetemu Lovrencu in drugam, to je res.A z	A
norost ali pa bomo vendar že vedeli, katera so	pota	te blodne osebe?Bo že vendar enkrat potočila	A
kriki sovraštva in kriki bolečine s križevega	pota	na stenah.Obraze rimskih vojakov, obraze brezzobih	A
cerkve, ko bodo zagledali znane podobe križevega	pota,	bodo njihove duše spet vzplamenele, zakaj blagoslovljeni	A
očitno priletela edino s tem namenom. A človeška	pota,	ki jih usmerja božja volja, so bolj zapletena	A
in s sten so odmevali nemi kriki s križevega	pota.	Drugod je z odsekane glave Janeza Krstnika cankala	A
so stali tam gori in druge podobe križevega	pota	povsod po stenah.Zunaj sem si s prgiščem snega	A
pomilujejo vaščani, da je storil toliko nepotrebnega	pota.	Pol ure od vasi se izgublja cesta v lesu, in	A
dela ob tem času? Glas je prišel s poljskega	pota,	ki pelje iz Doline, in Jurija žene radovednost	A
Miha, ali si ti?« zavpije, ko je prišel blizu	pota.	»Kaj pa, kaj pa,« odgovori znani glas.	A
če ne utegnejo ubrati daljšega in varnejšega	pota.	Posebno varno ni hoditi med tem skalovjem; zakaj	A
nekaj leti je bilo ubilo tam ‒ lesen križ sredi	pota	izpričuje ‒ majhno deklico pastirico, ki je	A
prišla daleč od Šimenove hiše. Skoraj sredi	pota	od Pečarja sem je velik studenec, iz katerega	A
pridejo enkrat k njemu. Juri ga je spremil do pol	pota,	in njega je še posebej vabil Ožbe, naj ga gotovo	A
bo tlačil dolgo zemlje. ‒ Tukaj sva pa napol	pota;	torej srečno!« In starec se izgubi v gozdu.	A
vpraša Juri in hiti za njo. Ko prideta blizu	pota,	ki se zavije proti Dolini, se zasliši kričanje	A
išče? pravi sam pri sebi in se postavi sredi	pota,	da bi ga prestregel.Zdaj zdaj pride do njega	A
da bi mi izkazovala svojo prijaznost. Najina	pota	peljeta narazen.« »To ti je šele zdaj prišlo	A
hodil z Gorice v Dolino nazaj, svoja navadna	pota.	Stara sestrična Urša se je bila priselila k njemu	A
in čakal, kam pojde Tone; zakaj nepotrebnega	pota	ni hotel delati.Potlej je hacal ob Tonetovi	A
ker ni vedel, kaj bi rekel. Bal se je tega	pota,	in vendar si je še budil upanje, da se vse spet	A
in še po smrti nama bo napravil sitnosti in	pota.	Jaz bom naredil tukaj nekaj znamenja, kje sva	A
veliko potrebnega, otrokom veliko nepotrebnega	pota	in marsikako urico je preležal in predremal	A
čudno, in kadar se kateremu ni ljubilo kakega	pota	storiti, kakega dela opraviti, je kar Anko naprosil	A
imeli fantje svoje pogovore, svoje igre, svoja	pota;	Anka, Jerica in Rozalka so se morale zadovoljevati	A
te ne svaril, ko vidim, da si zašel s pravega	pota.	Saj bi ti ne branil, če bi šel kakšno nedeljo	A
si nista zaračunala za ves svoj trud, za vsa	pota	in sitnosti nobenega krajcarja, ampak vse obrnila	A
k Bricu, kakor da bi šel po Janeza; a sredi	pota	se je vrnil, v strahu, da ga bodo osorno sprejeli	A
hvalo ti bodo pa vedeli, če jim prideš na pol	pota	naproti.« Vse to je uvideval Škorec, a kaj pomagajo	A
Jaz sem se največ trudil, jaz storil največ	pota,	sem bil pri župniku, v Hrastju, v Ljubljani	A
časnikarjem, ki nezaupljivo zasledujejo skrivna	pota	politike in vedno poprašujejo, zakaj in čemu	A
zaspani v šoli, ker prihajajo utrujeni od dolgega	pota,	od vročine in dela. »Moji niso ne razmišljeni	A
se držita stare, prašne ceste, on hodi svoja	pota,	nova pota.Oh, če bi bili vsi učitelji ali vsaj	A
stare, prašne ceste, on hodi svoja pota, nova	pota.	Oh, če bi bili vsi učitelji ali vsaj večina takšni	A
usmili, izkaže meni dobroto in sebi prihrani	pota	na sodišče in policijo in sitno pričevanje.	A
Nekateri so menili, če bi ne bilo dobro, da bi se	pota	in ceste nekoliko popravile in zlasti Mrzla	A
ugovarjala pa ni, ker je sprevidela, da se sredi	pota	ne more ustaviti podjetje.Varna pot se je bila	A
začel ogibati ljudi. Hodil je zamišljen svoja	pota	in odgovarjal tako na kratko, da si ga niso	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani