pota (201-300)

»Ne vem. Fantje imate posebna	pota	ponoči!« Ančka se je nasmehnila in ga pogledala	A
zgodba o paradižu in kakor začetek križevega	pota.	Pritisnila je na težko kljuko v cerkvenih vratih	A
utajila. Zamislila se je nazaj na vsa težka	pota,	ki jih je rodil greh, in vse je bilo kakor veriga	A
in niti ganil se ni ne na levo ne na desno s	pota.	Ta šola ni bila težka in Lisko jo je dovršil	A
vrtinčila gost in droben sneg, da so bila vsa	pota	zametena.Vaščani so se tiščali gorkih peči in	A
Naletelo se ga je že dokaj nad koleno.	Pota	niso bila niti pregažena, kaj šele odkidana	A
skozi grlo in mu zato visi jezik iz gobca.) Tik	pota	na skalnati plošči se je grel v svitek zvit	A
Hitro sta odveslala. Nista še bila na sredi	pota,	ko se je začelo morje buriti.Valovi so rasli	A
‒ Obe. ‒ Toda prečudna so	pota	življenja.Iz gnezda zglednih staršev izleti	A
»Ne bom pel nove žalostne pesmi. Vidim, da	pota	k svetim templjem žalujejo, ker ni nikogar,	A
tistemu, za katerega taki in tako molijo.« »Božja	pota	so čudna, kdo jih ume,« je vzdihnila Franca	A
jezno treščil posodo v jasli. »Človek pride s	pota	truden, sedaj pa sédi in čakaj še na konja.	A
ampak k Franci iskat podpisa. »Poglej, kar vsa	pota	kažejo k njej,« ga je nekoliko vinskega spet	A
prijaznega pogleda, niti 𠆫og plačaj’ ‒ nič za vsa	pota	in trud in skrb in delo.Hlapec. Matic je stiskal	A
vredna, da bi jo živo odžagali, ker jo nosi na	pota	zločinov.Oj, ljubša mi je ječmenova kaša, ugodnejša	A
vse mirno, nobenih sovražnikov. Toda sredi	pota,	kjer je dolina najožja, se dvigne pred njim	A
sta se pripogibala in trgala uvelo travo kraj	pota.	»Daj mi čutaro!«	A
dolžnost do njega. Sedaj mu ne pojde več s	pota.	Iskala ga bo ‒ pastirček izgubljeno ovco ‒ dokler	A
prisluškuje vsaka travica, v sak kamenček sredi	pota.	Če je resnično, kar trdi Epafrodit, je izgubljen	A
Razodeni mi, božja Modrost, ali so to tvoja	pota	ali hodi satan po njih!« »Neizvedljiva pota	A
pota ali hodi satan po njih!« »Neizvedljiva	pota	Gospodova so to, jasna dvorjanica.On je dvignil	A
divji zveri, jo izsledi Radovan, ki pozna vsa	pota,	vsa sela, vso pokrajino. Toda za pohod je bil	A
bi kdo hodil mimo nje, če se ti nastavi sredi	pota.	« »To bi mi bil vendar razodel.	A
videl med njimi, celo Joka, ki se mu je ognil s	pota	v grm, pljunil skoz rumene zobe tobakovo vodo	A
kolovozu - in o človeku, ki hodi svoja nova	pota,	so trdili že klasiki, da nori!Sodba gospodične	A
dovolite!« Obrnila sta se in prehodila nekaj	pota	molče. Brest je čutil, da valovi v njem srce	A
Nedelja je!« Šele na pol	pota	jo je dohitel. »Kako sem se vas ustrašila	A
seveda, nič ne zamerim. Mlado srce ima svoja	pota,	svoja - seveda!« Erna ji je hudomušno	A
Ponje! Zletel sem po strmini ‒ brez	pota,	brez steze, s klobukom v roki, in preden se	A
teboj pojde na vse kraje, v vse službe in na vsa	pota	tvojega življenja.Kamor koli boš potrkal, kamor	A
božjaka, če ti izprazni vso skrinjo, sitnosti in	pota	imaš pa navsezadnje vendarle.Zato kar hitro	A
Pa kaj bi? Ako sem krenil s	pota,	kolikor krene vsakdo, mi niso priskočili in	A
ter ga veselo gledali. Nihče mu ni zastavil	pota,	nihče ni zamahnil proti njemu z orodjem.Šele	A
temačnosti takoj ugledal v kotu svojega tovariša s	pota.	Pri priči mu je bilo vse jasno.	A
razodel Gašper. Maruši je obstala žlica sredi	pota	in izlila juho.Štefa je z odprtimi usti gledala	A
»Ne pregreši se, otrok! Božja	pota	človeški pameti niso razumljiva.V svetem pismu	A
svojo sredino, vendar je imel Lovrek pomembnejša	pota.	Navidezno je opazoval ob brenkanju kitare po	A
ga je varovala pred hudim in vodila njegova	pota.	Kaj se mu je lahko zgodilo?	A
odkoder so se potem počasi razkrapljali. Vsa	pota	so bila posejana s svetlimi in temnimi postavami	A
pokleknil tik ob oltarju pod prvo postajo križevega	pota.	Klečal je, v pasu tako močno sklonjen, da bi	A
”Kakor je božja volja! Še daljša	pota	sem hodil ob hujšem vremenu.“ Odprl je duri	A
zapihal od severa. Šimen je bil dospel do pol	pota;	kolovoz je bil širok in za silo odkidan; iz	A
kamen, ki je bil po čudnem naključju zletel s	pota	v jarek.Preberite ta članek, náte!	A
bil otrok, sem rad ogledaval podobe križevega	pota	na mračnih cerkvenih stenah.V osamljenem hramu	A
Zgrabil sem klobuk in odhitel na cesto; ali sredi	pota	nisem več vedel, kam sem se bil namenil, in	A
mojem srcu, tako žalostnega -- hrepenenje brez	pota	in brez cilja.Sedela sem na balkonu in sem gledala	A
da se je to zgodilo, je ugledal Lenart kraj	pota	človeka, ki je umiral.Roke in noge je imel hudo	A
pozdravljen! Ali tudi meni siromaku bo še sredi	pota	milostna Mati božja!“ Tako je rekel in je	A
Čudovito! Da, gospoda moja, žalostna so	pota	usode!	A
/ stran 148 . / Pod klancem so se križala	pota	in tam je stala pred štacuno debela branjevka	A
srcu sovraštvo nego bridkost; brez sovraštva s	pota	- obe roke mu stisni v pozdrav, za roko ga pelji	A
popotniki, bolj trudni od krivice nego od strmega	pota,	če sem kdaj katerega izmed vas podil od hiše	A
»Morda je še dolga cesta, morda so še težka	pota,	s kamenjem posuta, z robidovjem zastražena!	A
kar je bilo! Saj ni lepo, da bi omagal sredi	pota!	“ ”Meni pa se zdi, mati, da nikoli ne bo drugače	A
popotnikove razstró peroti ter se napravijo na daljna	pota,	vsekrižem po prostranih poljanah domovine.Pri	A
pričakovanja mi je silila kri proti srcu. Sredi	pota	šele sem se zavedel, kaj me je vzdramilo s tako	A
ter se poslovil od matere in od bratov; na pol	pota	do Kovačevih se je ozrl: vsi trije so stali	A
zamišljena v davne čase. Študent je pomislil na	pota,	ki jih je hodil tod, spomnil se je besed gospodovih	A
”Mlajši je od mene, pa so mu odprta že vsa	pota	v svet.Zmerom je imel protekcijo in povsod,	A
glavi. Malo zagorel bo njegov obraz od dolgega	pota,	od žarečega sonca, ki je na oni strani; bolj	A
Pusti otroka in Bog z njim; druga so tvoja	pota!	“ Mate je vstal in je šel skozi vežo po stopnicah	A
človeškega življenja“. To so bila pač njegova temna	pota...	Poznal sem jih že, ki so tako romali, in celo	A
ubijem! Zjutraj, ko sem se napravil na nespametna	pota,	sem rekel: natanko vem, da ne opravim nič; in	A
Tako se je klatil Kurent brez doma, brez	pota	in brez posla, sebi v sramoto, ljudem v spotiko	A
bilo njeno srce, ni bilo greha v njem ... Sredi	pota	se je prikazal človek sto korakov pred njo;	A
ljubeznijo zaklepali v to ječo, ko so tvoja	pota	tako daljna in visoka.Naučil si se rokodelstva	A
kakor tistim samotnim in močnim, ki sekajo nova	pota	v goščavo in ki jih je tako malo, da bi jih	A
da se bo zgodilo, kakor se je vselej: sredi	pota	me zgrabi nevidna roka in vrnem se s sklonjeno	A
poklicu, brez pokoja po usodi, bi bil omagal sredi	pota,	če bi ne imel majhnega, zame dovolj prostornega	A
gostačo, ki je zbolela brez potrebe. Sredi	pota,	na strmici, se je koleselj polomil in jaz sem	A
ščip, ki je bil že visoko nad hribom. Sredi	pota	je postal. ”Kaj bi tam!	A
”To ni pravica! Tako ne morejo iti božja	pota!	... Trpljenje brez plačila ... plačilo brez trpljenja	A
čez klanec k Sveti Trojici; podobe križevega	pota	so gledale name, gledala sta name velika angela	A
razglejmo, kam da smo bili zašli in kje da so	pota!	“ Vzdignili so hlod, prislonili ga ob skalo	A
idealizem samo spotika in zavira, zavede človeka na	pota,	ki jim ni konca ne cilja.Zelo nevaren pa je	A
blagoslovljen, ti mladi fant, koder te pač vodijo	pota	življenja tvojega!...	A
Dan je minil veselo; mati se je bala dolgega	pota,	trudna je bila in je ostala čez noč pri Mihovih	A
mu je dala še desetico, da bi si kupil sredi	pota	kruha in slanine.Pogledala mu je še enkrat v	A
sta se z blagoslovljeno vodo in sta nastopila	pota	po mestu.Vse polno ljudi je bilo povsod, vozovi	A
zgodaj, Mihovka?“ ”Dol v trg, k ljudem ... težka	pota.	“ Pisar je razumel.	A
in medu - so mu prihajala na misel poznejša	pota	in vsa so bila žalostna, grenko je bilo misliti	A
žalostno, kakor dolgočasno romarsko petje. Sredi	pota	je stala ob cesti gostilnica, kjer so se ustavljali	A
ubog in lačen; ustavil je voz pred krčmo sredi	pota	in krčmarjeva hči je stala na pragu ter je gledala	A
razumljivo. Videla je vse štacije križevega	pota,	ki se bo završil na klancu, kakor je zapisano	A
in je pletla nogavice. ”Ali že greš na svoja	pota	... lazit za otroki?Za tistimi, ki imajo krilce	A
da je tisto noč, ko se ni obesil, zagradil	pota	na vse štiri strani in da se je sam zaklenil	A
preteklosti. Opoldne, ko se je vračal s križevega	pota,	prav tedaj, ko je stopal počasi in s sklonjeno	A
poslal to pijanost; zmerom so pravična njegova	pota!	“ Kolikor bolj je gledal, toliko bolj se je	A
zazdelo, da sliši zamolklo smrčanje; polovica	pota	je bila v senci, polovica v beli mesečini; blagoopojen	A
obremenjeni. Zapuščena in tiha so bila vijugasta	pota,	visoki, črni kostanji so segali prav do strme	A
srcem kakor na brata; videl sem vsa njegova	pota,	tudi žalostno poslednjo pot, slišal sem njegove	A
in njegove misli so se mu vrnile na svetla	pota...	Dal si je prinesti papirja in pisal je lehko	A
tople brazde. Lahke so mu bile noge, ni čutil	pota.	Zakaj takrat je bila cesta široka in ravna; sončni	A
lahko na posebna, človeško družbo vznemirjajoča	pota?	... Morda ste opazili, da pridejo na visoka mesta	A
razbeži. Tukaj so misli mirne in si ne žele na	pota,	ki so na veke zagrajena!“ Govoril je in je	A
Ostani!“ ... O, dodobrega sem preudaril učenost in	pota	nizkotnosti!Kadar se je utrudila sama v sebi	A
nerodno ob mizo. ”Lahko me spremiš ... do pol	pota	...“ Spremil sem jo do pol pota in ves čas	A
spremiš ... do pol pota ...“ Spremil sem jo do pol	pota	in ves čas se mi je zdelo, kakor da bi hodil	A
zapazil sem to misel v njenih očeh. Sredi	pota	sva se poslovila.Ozrla se je še enkrat, a potem	A
in vztrepetal. Zdelo se mu je, da je na pol	pota	med sabo in med krčmo ugledal urno senco, ki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani