A črna mi zazevala gomila ko je obup do vrha prekipel, meglà ji svetlo zoro je odkrila. Misleči duh, glej, tebe sem imel, ko bil sem svetu celemu sirota, ko v družbah sem vzdihával osamel, ko vsakdo hujše je obsojal pota mladosti moje, nego Bog in jaz, utrujen potnik ‒ jaz in Bog ‒ dobrota ... Trpljenje, kje je verni tvoj obraz, v katerem pristnem govoriš narečji?