pota (301-400)

posteljo za teh par noči. Truden sem od dolgega	pota,	zato ostanem malo tukaj; ampak drugi teden adijo	A
Varuj se, moj sin, da ne zabredeš na stranska	pota;	pazi se, da ne zaideš v zágate, iz katerih se	A
Tako je bilo dan za dnem. Vsa	pota	so bila pokrita z blatno mešanico, ki je segala	A
Toda bilo ni nikogar. Na pol	pota	je stala gostilna, kjer se je mudil navadno	A
prihajala hitro in dohitela je mojo mater sredi	pota.	Kako so jim začele omagovati moči, - kako so	A
Storite po svoji misli; nesite ga v hribe. Do pol	pota	sem ga nosila, nosite ga dalje!“ Obedve sta	A
za večno; na katerokoli stran je bežal, vsa	pota	so vodila v domovino njegovih grehov.	A
vino in moje misli so se odpravile na čudovita	pota	... Ej moje sanje!... Ali so to sanje?	A
azposajena volja. Prihajala sta čedalje više v park;	pota	so bila ožja, temnejša, drevje se je nagibalo	A
da se je poklonil ter si izprosil podpore; ta	pota	niso bila prijetna. Od vseh svojih del, ki jih	A
sredi neba, prav nad vrtom, tako da so bila	pota	srebrnobela.V drugi sobi je bila ura; Slivar	A
času se ni čutil ubogega: saj so se mu odprla	pota	na vse strani in pomladanska prihodnost je bila	A
zrcalo čisto in jasno, najmanjše sence ni v njem.	Pota	so odprta na vse strani, s peskom posuta beta	A
so odprta na vse strani, s peskom posuta beta	pota.	V senci vrb se skrivajo tihi, samotni ribniki	A
vstala, se napotila v senci aleje navzgor, zakaj	pota	so bila odprta na vse strani, gladka pot se	A
hodi brez misli, brez željá, brez skrbi: vsa	pota	so enaka, vsa vodijo v neskončnost ... Doma	A
nikdar ne! In drugam ni mogoče nikamor, druga	pota	so vsa zagrajena ... Ne iskre moči več v rokah	A
ravni, dolgi, neskončno dolgi ulici in da ni	pota	na nobeno drugo stran; tja pojdem, kamor drži	A
kakšna izkušnjava ga je bila zapihala na taka	pota;	šel je mimo, pogledal je, pijanec, v svoji neumnosti	A
beseda na ustnih bi bila solza v očeh. Sredi	pota	sva se poslovila; meni je bilo poldrugo uro	A
ki se vrsté v zelenem vencu, sama sveta božja	pota,	na polja, od nebes blagoslovljena, v devetkratnem	A
ko je zvečer upihnil svečo. Vsaki dan enaka	pota,	enako delo, enake besede, enake misli.V ogledalo	A
Gazil je preko kolen, v dve gubé sključen; sredi	pota	je začutil, da je tako truden, kakor ni bil	A
vse dobro.“ ”Ker si mlada in ne veš, kakšna	pota	hodi svet!Jaz pa vem, kako nama je sojeno že	A
potreba -- velik je svet, na vse strani se križajo	pota!	Mlada sva obadva -- stopila sva komaj na cesto	A
Pila sta in res so krenile misli na veselejša	pota.	”Nikar ne poslušaj, kar kvasijo hudobni ljudje	A
so se napravile samovoljno še na vse lepša	pota.	V tisto dolino so se napotile, kjer se smejó	A
napravile moje . / . / stran 201 . / misli na druga	pota,	kjer je sama žalost in samo vzdihovanje.	A
zdaj drugod - moje življenje je nastopilo nova	pota...	«Muha je zadremala na stropu, on je govoril z	A
snegom in babjim pšenom; ko so noči temne in	pota	brezdanja.Gleda jih in posluša, te svoje zveste	A
Strah me je, Franc ... zdi se mi, da smo zašli s	pota,	da se vozimo po neznanih krajih ... ali si tukaj	A
mislil Peter. ”Ne morem še tako brž na dolga	pota	in tako sam.“ Ali bil je otožen in osramočen	A
z mehkim peskom posutih ... Lahko najdeš tista	pota;	največ ljudi hodi tam in kogar le prašaš na	A
kogar le prašaš na svetu, vsakdo ti pokaže tista	pota;	samo Mrve ne vprašaj in tudi mene ne!Zakaj hodiva	A
pojdejo z mano!“ si je mislil, ”spremijo me kos	pota,	tako da ne bom čisto sam!“ Prišel je do mesta	A
usmiljenju in o ljubezni do bližnjega. Čudna so	pota	človeškega življenja: do te pozne ure se Šimen	A
korakala. Lipe jo je bil hotel potegniti nekaj	pota	z vozom.Ni hotela.	A
svojo mulo in odjezdil proti Tolminu. Sredi	pota	med Ljubinjem in Poljubinjem je došel mitničarja	A
Verjamem in vidim. A drugačnega	pota	v skrivnost človeškega pisanja ti ne vem. Zato	A
Bilo je mnogo čebelic, ki jih je zalotilo sredi	pota	in se niso vrnile v uljnjak ... * Na Dobravah	A
njihov domači svet. Do tam so hodili na božja	pota.	Kako neskončno lepše so se jim zdaj zazdele tiste	A
zapustil, vi sami ste ga spodili, ločili svoja	pota	od njegove.« Južna kri se je v govorniku razigrala	A
deželni mapi, ki naj bi pokazali površje zemlje in	pota,	koder naj bi vkorakalo vojaštvo krotit uporno	A
Vihar je ruval drevje, hudourniki so trgali	pota,	strela je užigala.Od Gorice proti Tolminu se	A
Jakob Anton Coronini. Tri sto vojakov je zasedlo	pota	in ceste od Volč do Kobarida, da bi lovili begunce	A
štiridesetimi, petdesetimi leti, ko sem začel delati	pota	na Triglav.No, saj jih nisem delal zase, pa	A
zasmilil v dno duše. Noč in dan je garal, utiral	pota	svojim ovcam in drugim čredam, pomagal planincem	A
sem očitno po njenem zašel čisto na stranska	pota.	»Vsi dobro poznate zdravnika Kneippa	A
mračno svetlobo. V tem sómraku sem opazil tik	pota,	po katerem sva hodila, še drug tir, in lahko	A
bili bi strežniki Belcebubovi, ker bi motili	pota	božje volje?« »Tako je, kakor si govoril!	A
nič se ni bal mojega mrtvega otroka. Sredi	pota	se usede, prav čudno maha z ušesi in si mane	A
kako si nespametna?« Takrat sva se spustila s	pota	nizdol na senožeti, katere se po bregovih spuščajo	A
Presečnikovih, ki smo vendar tvoji ljudje, kar	pota	več ne najdeš!Sram me je!	A
zategadelj ni čuda, da sva takoj krenila s	pota	ter lazila od grma do grma.Tekmovala sva, kateri	A
tebi nič počepnila na zemljo, stolkla sredi	pota	prav zadnja lešnika ter ju s slastjo shrustala	A
doma in od matere, katera me je vselej nekaj	pota	spremila.Ko je z vsakim korakom izginil kos	A
travniku in teptali travo, jezdeci pa so ležali tik	pota	na hrbtu ter zrli v jasno nebo.Načelnik njih	A
če je moral preskočiti lužino sredi blatnega	pota.	Blizu Zminca, na mestu, kjer je gosto jelševje	A
gosto jelševje rastlo na obeh straneh ozkega	pota,	je srečal gospoda Vrbana človek, ki je tudi	A
mojim očem se je nadvse prikupila. Čudna so	pota	našega Gospoda, ki je dodelil, da se je srce	A
zašli semkaj, v to puščavo? Ali od vas ne vodijo	pota	v Nemčijo, kjer se ljudem, kakor ste vi, gospod	A
bilo količkaj vremena, se je hodilo na božja	pota.	To nedeljo na Dobrovo, prihodnjo k sv.	A
so se najedli in napili, morajo ravno tista	pota	hoditi kakor mi! Sakstum!«	A
dete, katero vrže brezsrčna mati v travo tik	pota.	Kdo se je usmili?	A
radovedno občinstvo. Bil je zelo truden od dolgega	pota,	dasi mu je bilo tedaj komaj sedeminštirideset	A
preišči mu tudi podkve, da mu ne odpade katera;	pota	so slaba!Ali me kliče knez ali ekscelenca Volk	A
težaki še vedno v polni marljivosti. Čistili so	pota,	pulili travo, prilivali cvetju ter opravljali	A
»predrznem se še enkrat odsvetovati od tega	pota!	Če nas obišče naj najmilostivejši gospod v gradu	A
hipu spotaknil se mu je konj ob kamen sredi	pota.	S kopita odletela je podkev ter žvenketaje zdrknila	A
bil medtem zašel v ozko samotno dolino. Tik	pota	je med gostim vrbovjem in olšjem šumel potok	A
obraščene z bičjem in ločkom. Na drugi strani	pota	dvigalo se je s smrekami in bukovjem prepreženo	A
dolinice, žlebovi in skoraj povsod vlečejo se	pota	na hribovje za Kureščkom, meneč, da ste na Turjaku	A
Turjaku. Hej, jaz jih poznam, ta preklicana	pota.	Brez vodnika - pametnega moža težavno vam bo	A
še niti na Turjaku ni bil! In menda je tik	pota	zaspal kakor prosjak, če se je napil žganja	A
si vsako prazno šalo. Utrujeni smo od slabega	pota	in prav močno že želimo, skočiti s sedla ter	A
zapeljal peklenski duh, da sem zašel s pravega	pota!	Ali ta greh, Veličestvo, preganja me sedaj dan	A
je Kljukec, da ga obesimo na kakovo vejo tik	pota,	kjer je vse to zakrivil? Taka je!	A
srcu, ko je odgovoril: »Strahov se ne bojim.	Pota	ne poznam.« »Čez vodo morate in čez hrib navzgor	A
je čas in da sem na pravem mestu.« Ravno tik	pota	razprostira široke svoje veje star kostanj,	A
vzgojen. In gospodar si na Višavi in narejena so	pota,	po katerih prideš v posest svoje lastnine.	A
Obrne se proti domu. Sredi	pota	mu prihlasta naproti stari Jernej. »Kradejo	A
vedel ni! Pred malo dnevi je bil dež pomočil	pota	v gozdu.Še so tu in tam stale mlakuže, in naša	A
Bog, kdo pa se ne postara na svetu! Za naša	pota	je konjiček še predober!«Ponosno je tiščal uzdo	A
peljal s svojo ženo iz cerkve, čakala ga je tik	pota	gospa z Višave in pred njim se je ustrelila	A
mrazu prišli k nam? Po gozdu morajo biti slaba	pota.	Tudi se mi zdi, da je nekoliko južno vreme!«	A
je bila črna po celem telesu. Bog ima svoja	pota,	če hoče grešnika ozdraviti.Živimo v časih, ki	A
Bogu komaj opažene osebice. Imel sem še grenka	pota	na loški kastel in tresel sem se za življenje	A
Kadar se je napil vina, je bilo pametno iti mu s	pota,	kakor se gre s pota razdraženemu živinčetu na	A
je bilo pametno iti mu s pota, kakor se gre s	pota	razdraženemu živinčetu na paši.Ali resnica je	A
sem živel. Ali spoznal sem, kako pravična so	pota	božje previdnosti in kako čista je resnica,	A
ki mu pravimo Schefferten in ki leži sredi	pota	od Visokega do mesta. Posestvo ni veliko in	A
osedlanega konja po dvorišču in prav tik tovornega	pota	je stala mlada ženska, oblečena, kakor se v	A
gospodarstvu in da naj se ne podaja na lahkomiselna	pota,	kar sem moral do sedaj časih opa ziti; predvsem	A
Tudi nisem več tako mlad, da bi sam ne poznal	pota	do Visokega, in najsi je v noč!« Ana Renata	A
množic kakor tedaj, ko hodi ljudstvo na božja	pota.	Hribovcev in dolincev ‒ vseh je bilo polno,	A
ki je bil gospodar njenega življenja. Sredi	pota,	ko smo jo že zavili navzdol po klancu pod Poljanskimi	A
zemljo in črne luže so se prikazovale sredi	pota	na vsak korak, da je ploskalo in škropilo na	A
so privlekli svoje bolnike, ki so ležali tik	pota	v mokri travi ter željno pričakovali blagoslova	A
Imeli so nalog, da so čistili tir, metali veje s	pota	ter odpravljali vsakovrstne druge zadržke.Za	A
pograbili nesrečnega pridigarja ter ga vlekli s	pota	na rob k vodi.Ravno pod njimi se je sukal velikanski	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani