»Pa še drugič!« pravi Ožbe in se poslovi s povabilom, naj oni pridejo enkrat k njemu. Juri ga je spremil do pol pota, in njega je še posebej vabil Ožbe, naj ga gotovo obišče; tako se mu je bil prikupil mladenič. »Imam hruševca,« pravi, »boljšega ko dolenjsko žganje in orehov in medu.«