Kraj prepada so v skalo vsekane preproste stopnice, po katerih hodijo ljudje podnevi, kadar ne polzi preveč, in če ne utegnejo ubrati daljšega in varnejšega pota. Posebno varno ni hoditi med tem skalovjem; zakaj prigodi se večkrat, da se kaka skala odtrga in zvali v prepad, in pred nekaj leti je bilo ubilo tam ‒ lesen križ sredi pota izpričuje ‒ majhno deklico pastirico, ki je pred dežjem iskala zavetja pod skalo. Če pa se skala nad teboj sproži in jo slišiš bobneti po pečevju, Bog ne zadeni, da bi skočil nazaj ali pa stekel naprej: obstani ali pa korakaj mirno svojo pot, tako pravijo ljudje, ki morajo to vedeti.